Monte Chiavals

Takole piše v članku o Monte Chiavalsu, ki je name pridno čakal natiskan dolgih osem let in sicer, da ime dežele Karnija izvira od keltskega plemena Karnov, ki so te predele poseljevali v zadnjih stoletjih pred našim štetjem. Zanimivo!

Skozi Mužac oz. Moggio Udinese sva se zapeljala proti dolini Aupe, a se kmalu usmerila desno v dolino Narodnega parka Alba, kjer sva na višini 1040 m na urejenem parkirišču parkirala. Nato sva se usmerila po lepi, sprva precej ravni poti 428a, vmes prekoračila suho strugo reke Albe in nadaljevala proti obnovljenemu bivaku Bianchi, ki stoji v idilični krnici med Zuc dal Borom in Monte Chiavalsom. Do tja nas pripelje udobna vojaška pot, ki je na najbolj strmem delu vsekana v živo skalo.Lokacija tam nam nudi lepe poglede preko doline Aupe, na Creto Grauzario in Sernio. Pogled pa seže še dalj, do najvišjih gora Karnijskih Alp, to je do M.Cogliansa.
Če ni višjih ciljev, je samo do tu zadosten razlog za izlet.
Je pa pod bivakom še vedno živ studenček z zelo okusno vodo, katerega slišiš z malo pozornosti, če ga že ne ugledaš isti hip.

Po kratkem počitku pred bivakom sva se usmerila v strmino južne, markirane poti najinega cilja, Moram kar poudariti to strmino, a jo malo ublaži pogled na mnoge planike, ki rastejo tam. Malo višje se nam odpre pogled na res drzne stolpe Zuc dal Bora in že smo na robu, ko pogledamo na drugo stran in ugledamo silhueto Montaža. Potem vrh ni več daleč.

Na vrhu pa pritegne pogled na 7 špic pogorja Crete di Gleris, med katerimi znane škrbine povezujejo dve dolini in omogočajo tako tudi vzpone na vrhove teh špic, ki pa so bolj plezalne sorte.

Vračala pa sva se po zahodni, strmi poti do vezne poti Via Alta CAI Moggio oz.425, kjer sva se usmerila levo nazaj proti bivaku. Ker pa sva želela videti tudi drugo zavetišče v teh koncih, sva na enem razpotju nadaljevala naravnost, prečila Rio Cuel Demat, kjer vodo lahko prav tako zajameš kot pod Bianchijem, in tako prav hitro ugledala prelepo kočo Vualt, prav tako na izredni lokaciji. Tudi ta vredna samostojnega izleta.

Najina pot je bila dolga 14 km, malo več kot 1100 višincev, vožnja do parkirišča pa dve uri in pol.
Moram pa priznati, da naju je lepota te ture oba prevzela in mislim, da ne bo prav dolgo, ko se ponovno vrneva tja in obiščeva še poti, ki so nama ostale neprehojene.

Kljub za IT dokaj rani uri zasedemo predzadnji parking pred zaporo ceste. Takoj se usmerimo na mehko pot 450 katera poteka praktično vodoravno in je super za ogrevanje pred strmejšim nadaljevanjem s št 428, ki nas prej kot v dveh urah pripelje na uravnavo kjer stoji nov bivak Bianchi. Skalni čok Zuca se bolj poredko vidi skozi meglice, je pa jugovzhodno pobočje Chiavalsa kjer poteka pristop na vrh kot na dlani. Do ruševin pred škrbino Chiavals vodi lepa mulatiera, potem pa se pot postavi pokonci. Ker je še precej manjkalo do nedeljskega kosila smo kar kmalu nadaljevali po zahodnem pobočju na kakih 100m nižjo prečno pot 425 pod Gleriškimi špicami mimo odcepa desno na ovčjo škrbino-Forcella della pecora. Lepa pot, ponekod vklesana v steno pripelje do ruševin voj objekta , kjer se po skalni drči levo odcepi prva bližnjica v dolino a nadaljujemo mimo kravje škrbine-Forcella della vacca pod kravjim vrhom do neživalske škrbine Forchiadice pod katero je kmalu razcep poti-422 vodi naravnost proti bivaku dal scior, naša izbira, 425, pa zavije ostro levo in dol mimo ruševin voj bolnice iz leta 1911 in mimo koče Vualt nazaj do izhodišča. Zelo lep krog sicer z dokaj omejenimi razgledi, turo se da še podaljšati za cca 1h in tudi skrajšati. Na sestopu bi namesto trapanja po cesti predlagal takoj pod kočo Vualt levo na jutranjo pot približno 300m skozi lep čist gozd