Po nekaj "izvidniških misijah" je končno dozorela odločitev za naskok na Begunjščico. Po krožni turi z Ljubelja mimo Zelenice, spust na Preval (oz. skoraj vsi pravijo Prevalo) in po Bornovi poti nazaj. Za tiste, ki se jim ne da brati "romanov", kar takoj povejmo, da ni bilo opaziti kakšnih posebnosti (v smislu poškodovanih poti ipd.), vsekakor pa PMSM to ni ravno najboljša zamisel za kakšen družinski izlet z otroki. Mmg., šele pozneje se mi je posvetilo, da sem se končno vpisal v "klub 2000"
(če seveda ne štejemo smučanja po avstrijskih Turah in pohajkovanja po precej višjem bolivijskem Altiplanu).
Ok. pol šestih zjutraj je brezplačno parkirišče tik pred ljubeljskim predorom bilo še prazno, ampak že med preoblačenjem in preobuvanjem sta prispela še dva avtomobila. Ob povratku pribl. 7 ur kasneje pa je bilo polno. Na plačljivem makadamskem parkirišču je tudi ob povratku bilo opaziti zgolj nekaj vozil, opazil pa sem, da nekateri očitno planinci parkirajo še takoj za Kompas Shopom, ampak nisem raziskoval zasebnosti in plačljivosti tega parkirišča.
Med kočo Vrtača in Domom na Zelenici je hitro mogoče tudi zaiti na kakor potke, ki se na lepem končajo kje v ruševju ali na melišču Šentanski plaz. Ali sem kakšno oznako spregledal, ali so preveč pozornosti pritegnili gamsi (ki sem jih prvič videl zunaj živalskih vrtov), ki so elegantno poskakovali po melišču in opazovali dvonožne "vsiljivce".
Od Doma na Zelenici (ne da bi se takrat zavedal, kako blizu vrha je že v zračni črti
) so preostali "Ljubeljčani" ubrali druga pota in potem sem imel celotno pot do Velikega vrha samo zase. Po eni strani tudi k sreči, ker si marsikje težko predstavljam srečanje s kom iz nasprotne smeri. Predvsem pa sem tu začel res ceniti dobre čevlje z Vibramovimi podplati. Mora pa ta severna stena Begunjščice biti res neka "odročna luknja". Nista delala ne GPS ne slovensko omrežje A1 (za razliko od avstrijskega; če bi bilo treba slučajno klicati 112, bi verjetno priklical Avstrijce, ki bi težko kaj pomagali?). Ampak vsaj razgledi so pa bogovski, najprej se pokaže špičasta Vrtača, nekoliko kasneje tudi Stol, od marsikje pa se vidi tudi proti Blejskemu jezeru. Neka iz "ptičje perspektive" lepo vidna planina na dnu doline med Begunjščico in Vrtačo, od koder so se slišali kravji zvonci, pa bo verjetno Smokuška planina? Edino to je, da se kljub začetnemu vzpenjanju po Domu na Zelenici (pozor, kaže, da se tu skale po dežju najpočasneje sušijo!) posamezni vrhovi Begunjščice kar nočejo in nočejo "znižati", ob prečenju širokega Smokuškega plazu pa kar nekaj višine celo izgubimo. Po koncu prečenja pa prva "zajla" na nekem zelo strmem odseku. Da ne bo koga presenetilo, ni fiksno pritrjena na večih mestih in bolj deluje kot nenapeta vrv. Druga "zajla" sledi tik pred priključkom na poti z Robleka, je pa PMSM čisto nepotrebna, bolj prav bi prišla kje drugje ob ravno prehojeni poti.
Nadaljnja pot je prvih nekaj metrov celo lepa in lahka, razgledov ne manjka, sploh v smeri Dobrče, Begunj in Bleda, ponekod tudi čez greben proti Stolu in Vrtači. Ampak je kmalu spet nekoliko grša, sicer nakazana z lesenimi bruni, ampak je potreben kar previden korak. Nekajkrat se zazdi, da smo že skoraj na vrhu, pa se izkaže, da gre zgolj za "predvrh" (eden izmed njih bi utegnil biti Srednji vrh), ki ga pot zgolj obide in da se za njim skriva še višji. No, po nekaj "lažnih upanjih" pa vendarle pride tudi ustrezno označen Veliki vrh. Zanimivo, kljub "poznemu" prihodu (ok. 9h dopoldne), kar lep čas ni bilo tam žive duše, če ne štejemo ovc, ki so se pasle nekje v bližini. Z daljnogledom sem mdr. preskeniral tudi bližnji Stol, ki je vsekakor med bolj obleganimi vršaci, če bi bil kdo tam v vidnem polju, bi ga zagotovo tudi videl. V roku kakšne pol ure pa se je nenadoma začelo kar usipati pohodnikov iz zahodne smeri (torej Robleka).
Poleg ostalih vršacev mi je tako z vrha kot kasneje vzhodno od njega pozornost pritegnila skupina "konic" nekako v smeri SV, ki me nekako spomni na Tre Cime, enega najbolj fotografiranih motivov v Dolomitih. Me zanima, ali sploh imajo kakšno ime, najbrž pa še vedno sodijo pod Begunjščico?
Kot sem že omenil, v bližini Velikega vrha so se pasle tudi ovce, brez nadzora in tudi nikjer nobene ograje. Če bo kdo torej šel tja s štirinožnim spremstvom, naj bo pripravljen, da ne bo kakšne "štale". Ko pa zdaj za nazaj gledam nedavne posnetke južne stene s sosednje Dobrče oz. Šentanskega vrha, pa mi nekako ni in ni jasno, kje so jih sploh spravili tja gor. Pravzaprav pa so me v končni fazi zavedle. Do zadnjega namreč nisem vedel, ali bi se do Preval(-a/-e) spustil po najbolj direktni poti ali mimo Robleka in potem po zahtevni poti. Nekako se mi je zdelo, da ovce sodijo pod Preval(o), da mora biti nekje kakšna ne pretežka pot proti dolini (ovce mi na pogled nekako ne delujejo tako poskočne kot gamsi), za nameček pa je že bil precejšen promet iz zahodne smeri, tako da sem na koncu izbral prvo možnost.
Prvi del te poti (Kalvarija?) je pravzaprav lep in slikovit, poteka po grebenu čez nekaj vrhov (na enem je spominska plošča ponesrečenemu jadralnemu letalcu Primožu Kampiču), ki imajo na zemljevidu označene samo višinske kote, ne pa imen. Pa je lepega še prehitro konec, tam nekje pod Begunjsko Vrtačo se začne zelo zoprn del po zelo strmem pobočju, najprej po skalah, po gozdni meji pa po koreninah in blatu. Predvsem pa se vleče in vleče. Zanimivo, precejšen delež pohodnikov, ki sem jih srečal, mi je odzdravljala v angleščini, sčasoma pa sem jih prepoznal že po opravi. Čevlje so morda še imeli primerne, sicer pa večinoma oblečeni bolj po "mestno" oz. za sprehajanje po Bledu. Hmmm, ne rečem za hribe okoli Bohinja, Kranjske Gore, Vršiča, ob Soči..., ampak kako, da je ravno Begunjščica tako zelo zanimiva za turiste? Za nameček pa še pot, ki ne samo, da je zoprna, ampak po videnem sodeč še najmanj "instagramska" in v večjem delu brez razgledov, turistični sveti gral oz. Blejsko jezero pa se zelo podobno vidi tudi s precej lažje dostopnih hribov okoli Begunj ali nenazadnje z Dobrče.
Že na zadnjem delu te poti se je slišalo obiskovalce očitno zelo prometne koče na Preval(-u/-i), Bornova pot proti Ljubelju pa je po vsem prestanem bila pravi balzam. V začetnem delu je bilo še nekaj prometa, spet so rahlo prevladovali turisti, od odcepa, kjer se prične najožji del, pa k sreči ni bilo več nobenega prometa v nasprotno smer.