Vceraj sem preplezal ferato na Kaiserschild. Nekaj komentarjev spodaj...
Dostop iz Ramsau-a je enostaven, lepo označen, po opisu na bergsteigen.com sodeč bi lahko kdo pričakoval, da je prehode po gozdu in dostop do grede, ki vodi v sredino Barenloch-a, težko najti. Pa ni problema. Še posebej, če si zapomniš višino (malo pod 1500m) ali obliko stene, kjer moraš zaviti levo.
Snega na poti ni več, tu in tam se še vidi kaka zaplata snega v luknjah.
Ferata je težka, D/E s številnimi D in C/D prehodi. Njenih 250 višinskih metrov take težavnosti naredi svoje, težavnost prehodov je na las podobna tistim v Gonžarjevi peči, le s to razliko, da je pod tabo kakih 400 m zraka. Izpostavljenost naredi to pot pravo gorsko doživetje za razliko od večine (nižinskih) športnih ferat. Oba D/E prehoda sta morda celo E, v skoraj vseh srednjih 100 višinskh metrov težavnost redko pade pod C/D, celo roke so bolj obremenjene kot na drugih feratah C/D težavnosti, ker je pri teh C/D prehodih jeklenica postavljena v stran ali na plato, tako da je potrebno tudi v teh delih na "trenje". Previsni deli so daljši od nekaj klinov, tako da je v teh delih telo dlje časa na rokah.
Nepalski most na vrhu ferate je simpatična popestritev. Nič težkega.
Nad ferato se nekaj časa pot drži grebenskega roba, potem pa pri možiclju zavije levo (proti severu) in preči zahodno travnato pobočje ter šele po kakih 500 m spet pride na greben. V gosti megli prav pride GPS sled ali vsaj kompas, ker sicer hitro iščeš vrh na napačni strani hriba. Pot je tu zgoraj slabo vidna.
Od vrha navzdol na sever do preloma v grebenu, pa malo po zahodnem pobočju do križišča. Tu gre naravnost proti Hochkoglu, dol pa na najprej navzdol po travah, potem pa levo (proti jugu) na gredo, ki nas pripelje nazaj mimo vstopa v ferato do melišča. Po njem je možno skoraj do doline (zg. polovica po levem jeziku, spodnja polovica po desnem).