Včasih ni tako slabo, da moramo vse postoriti v okviru svoje občine
. Vse našteto je v naši občini, ali pa na meji. To pa ni narobe.
Torej, parkirala sva v Logu in se napotila v sotesko, za katero sem prvič slišala pred parimi dnevi, a sem se hitro navdušila. Vse ostalo si je zamislil Jože. Vprašal je samo, če želim tudi na Kovski Vrh, pa sem pristala, zakaj pa ne bi, saj tam še nisem bila
.
Torej pot slapov, različnih vrhov, cerkva in prelepih senožeti. Pot na Valterski vrh sta nama pokazala prijazna domačina, ki sta vsak dan na tej poti. Z vsakega vrha pa potem drug pogled, drugo občudovanje, čeprav sem pomislila, da bi lahko človek ostal kar na enem in ne bi nič pogrešal
.
Pot dolga okoli 15 km, nič naporna, le ponoviti bo potrebno določene odseke, ki niso bili videni v celoti ali pa ne v pravi svetlobi npr. Sovpat, kjer sem pogrešala bleščanje sonca v vodi, ker ga takrat še ni bilo in nadaljevanje do izvira potoka. Pa uhojeno potko s Kovskega vrha je tudi potrebno še najti, da ne bi bilo potrebno dol po cesti. Popravni izpit
. Ampak tak, ki bo v veselje.