Prečenje 103 vrhov Osrednjega grebena Karavank od Trbiža do SG

Prečenje 103 vrhov Osrednjega grebena Karavank od Trbiža do Slovenj Gradca

Že 2 tedna sta že minila od tega ultra projekta, ki sva ga lotila jaz in moj koroški tekaški prijatelj JanezS. Za pisanje o takšnem kraljevskem projektu ni dovolj napisati zgolj par besed, jaz pa v teh dveh tednih enostavno nisem bil sposoben najti dovolj časa pa tudi energije, saj sem v službi ta hip zaradi dopustov enostavno prezaposlen in s tem posledično tudi preutrujen, da bi po končani službi doma lahko napisal kaj ustreznega, pa še brez domačega računalnika sem bil en mesec, povrh vsega pa sem imel oziroma še imam težave s športno uro, ki beleži take podvige.
Zakaj izvesti tak projekt? Zato, ker se s takimi zadevami ukvarjam že več kot 10 let. In sama ideja je pri meni tlela celo že prej, ko se še nisem ukvarjal s takimi zadevami. Sicer ne v taki obliki in takem časovnem obdobju, ampak tako nekako: enkrat bom pa šel ( poudarek na šel ) po Karavankah od Tromeje naprej kolikor daleč bo možno. Zelo nedefinirano. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi s Slovensko planinsko potjo, ampak tisto je zorelo še bistveno več časa. Lansko leto pa je štajerski tekaški prijatelj Nino izjavil, da so zanj Karavanke najlepše slovensko gorstvo in da bi rad šel v enem zamahu od Tromeje do Koroške. V hipu sem se ogrel, saj sem o tem, kot že rečeno, že predhodno razmišljal. Vso lansko jesen in še del zime, preden je zapadlo toliko snega, da ni bilo več možno opravljati ogledih tur, sem izkoristil za oglede. Samo v decembru sem bil na najmanj desetih, saj je bilo ugodno vreme brez padavin. Seveda sem ogromno odsekov poznal že od prej, saj redno in načrtno hodim v gore že dolgo časa in mi je to v bistvu način življenja. Sploh pa imam rad ultra traile, tekmovalne in še bolj take, ki si jih sam organiziram. Pa še Karavanke so mi praktično pred domačim pragom. V tem času pa sva ugotovila z Ninom, da imava na prečenje Karavank zelo različne poglede, jaz zagovarjam osrednji greben, smer od zahoda proti vzhodu in obisk prav vseh vrhov, Nino pa je za smer od vzhoda proti zahodu, zanimajo ga vse slovenske Karavanke od hrvaške do italijanske meje, zagovarja obisk samo glavnih vrhov grebenov. Torej dva popolnoma različna projekta in vsak ima zdaj svojega. Sam sem mnenja, da je treba izvesti čim več takšnih ultraških projektov, o tem pisati in jih promovirati, kar sam počnem že dolga leta.
Poleg obeh Planinskih vodnikov Karavanke avtorjev Stanka Klinarja in Klemena Janše, sem uporabil še vse možne zemljevide, ki se dobijo v Sloveniji in na spletu spletno mesto Pešpoti ter tako določil točno traso in vse 103 vrhove Osrednjega Grebena Karavank s startom pri kapelici Marije Snežne, ki je bližini zaselka Zagrad pri Trbižu in s ciljem pri Poštarskem domu pod Plešivcem v vasi Sele pri Slovenj Gradcu. Sicer naj bi bil osrednji greben Karavank dolg 120 kilometrov. Stranski grebeni me v tem primeru niso zanimali. Zadnja dva meseca sem izkoristil še za zadnje ogledne ture, predvsem nekaj najtežjih odsekov. Odločil sem se, če je le možno, povzpeti se na prav vse vrhove, v primeru pa, da ima kakšna gora več glavnih vrhov, obiskati vsaj enega izmed njih. Zgolj pri Gamsovkah na grebenu Košute mi je bilo že takoj jasno, da nobenega od štirih glavnih vrhov ne bom dosegel, saj je to zame enostavno preveč izpostavljeno in prezahtevno ter se bom moral zadovoljiti z zahodnim stranskim vrhom. Kot se je v praksi kasneje pokazalo, sva z Janezom res uspela priti ali priplezati na prav vse vrhove, razen na že omenjene Gamsovke. Tam jaz osebno brez ustreznega varovanja res nimam kaj iskati, pa tudi ne uživam ob takih izpostavljenostih.
Projekt sva z Janezom začela v četrtek 30.06.2016 ob 4.20 v bližini Trbiža, končala pa sva ga v ponedeljek 04.07. 2016 ob 18.45 v Selah pri Slovenj Gradcu. Bruto čas je torej 4 dni 14 ur in 25 minut. Žal nama ni uspelo priti v cilj že v nedeljo v poznih večernih ( nočnih) urah, kot sva planirala in želela, saj nama je to preprečilo obilno nedeljsko deževje in občutna ohladitev, zaradi česar je šlo po zlu najmanj 8 ur nedeljskega aktivnega časa na trasi. Tudi sicer sva vsak dan (razen ponedeljka) začenjala zelo zgodaj (ponavadi takoj po četrti uri zjutraj) in zaključevala še dovolj zgodaj pred mrakom (med 17.40 in 20.40). Sploh sva izkoristila dneve, ki so zaradi svoje dolgosti, zelo ugodni za take projekte.
Prvi dan sva se najprej povzpela na Peč ( Tromeja) in Petelinjek, se spustila na Korensko sedlo, kjer naju je čakala najina šoferka Anita z nahrbtniki, potem pa spet navzgor na Jerebikovec, sledijo Kamnati vrh, Visoka Bavha, Nizka Bavha, Grpišca, Tamarča, Vošca, Zajčnik, Znoternica in Trupejevo poldne. Tam sva bila dogovorjena s prvim od najinih šerp - z Lukom, ki pa je imel obilo smole pri iskanju dostopa s Srednjega vrha na Trupejevo poldne, zato ga nisva čakala in sva kar nadaljevala naprej na Ojstri vrh, Maloško poldne in Kresišče, tam pa sva ga končno le zagledala, kako teče za nama. Na Črnem vrhu naju je dohitel in končno sva prišla do tekočine, saj sva bila že uro ali dve brez nje, vročina pa je bila sredi dneva že kar konkretna. Z rušjem poraslega Črnega vrha, ki ima tudi zelo ozek greben, smo se spustili na sedlo Sedlič ( Jepca), potem pa spet strmo navzgor na Jepco, takoj zatem pa se že nahaja bivak Annahuette, kjer smo imeli dogovorjeno kosilo v obliki testenin, ki jih je iz doline Belce gor prinesel šerpa in kuhar Fren. Sledi dolg vzpon proti Kepi, vmes pa smo z južne strani skočili še na Koroško Malo Kepo. Končno prilezemo na vrh znamenite Kepe, kjer tudi dočakamo kakšen vetrič in se končno nadihamo zraka, ki ga prej praktično ni bilo, saj je rušje in opoldansko sonce ustvarilo kotel brez zraka. Še posebej Janezu se je vzpon zameril. V hitrem tempu nadaljujemo na Dovško Malo Kepo, na katero pristopimo z južne strani, Gubno in že sledi zahtevni in strmi Visoki Kurjek (pristop po direktni grapi z juga), ki sem ga v zadnjih pol leta obiskal že četrtič. Še Lepa Plevelnica, nenačrtovan spust do studenčka pod Plevelniki, kjer smo se napili studenčnice in se osvežili, namreč spet smo bil namreč brez tekočine, saj je bila vročina tisti dan zares huda. Tudi slučajno si nisem mislil, da bomo rabili takšne količine pijač. Do sedla Mlinca je le še slučaj, pa ponoven konkreten vzpon na Dovško Babo, kjer nas je čakal še eden od naših šerp – Samo s pijačo in sadjem. Tam se je že videla Golica, toda še prej je bilo treba opraviti s Hruškim vrhom in Klekom, pa še en konkreten spust na Jekljevo sedlo pred samim vzponom na Golico. Ker sva imenitno počutila in bila dovolj zgodaj, sva opravila še s Krvavko in Malo Golico, tako, da sva po planu in zadovoljna prispela v Kočo na Golici ob 19.50. Ta dan sva osvojila torej kar 29 vrhov! Zanesljivo je bil to dan, ko nama je šlo najboljše, poleg tega je to del Karavank, ki je najbolj romantičen in ne preveč zahteven. Na koči je bila že spremljevalna ekipa v postavi Anita in Maruša. Janez je praktično takoj, ko sva dobila sobo, utrujen zaspal, saj je imel deficit spanja, po običaju večer pred takimi projekti ne more spati, mene pa so še kratek čas gor držali endorfini prvega, uspešnega dne. Pa še prijazni dekleti na koči sta mi pripravili segedin, palačinke gratis pa so bile za povrh. Spanje v prijetni sobi – odlično.
Drugi dan se je spet začel zelo zgodaj ob 4.20 , od sedla Suha sva takoj zagazila v mokre trave Ptičjega vrha, se spustila na naslednje sedlo Kočna in že je bila pred nama dolg vzpon na prvega od vrhov grebena Struške – Korenščico. Sam vrh ni nič posebnega in ga sploh ne bi posebej omenjal, če se mi ne bi na sicer ravnem pašnem travniku, zgodila neprijetnost v obliki spektakularnega srečanja mojega prsnega koša s špičasto pokončno skalo. Zgodilo se je v hipu, še danes po dveh tednih pa čutim posledice, ponoči imam v postelji še vedno konkretne težave najti lego, da lahko slabo spim, o kakšnem kihanju ali kašljanju, pa ne smem niti pomisliti, kaj šele, da ga realiziram, bolečine so namreč grozljive. Plavati sploh ne morem. Druge razlage kot, da imam počeno rebro, praktično ni. Tudi dihanje je bilo od takrat naprej nekje na približno 70 %, kakšnega globokega vdiha pa do cilja nisem več mogel realizirat. Ampak, ko si na adrenalinu, greš naprej. Še posebej, če je želja in volja dovolj velika. Opraviva še z Velikim vrhom Struške in Zijalkami ter se spustiva na sedlo Seča. Od tu naprej se prične greben Belščice, ki ga sestavljajo Brezov vrh, Mali vrh in Vajnež. Sledi greben Stola. Najprej Potoški Stol, pa kralj Karavank Stol (2236 m) in Mali Stol, kjer se nahaja Prešernova koča. Ker nama je dogovorjeni šerpa ( bratranec Anže) zaradi neodložljivih delovnih obveznosti odpovedal dostavo, sva se morala oskrbeti v sami koči. Tam pa cene kot, da smo na v prestižnem hotelu na Azurni obali. Po okrepčilu pa se začne. Grebenskega prečenja in osvajanja je bilo za tisti dan praktično konec. Če sva prvi dan praviloma vse vrhove z redkimi izjemami, osvajala grebensko in z zahodne strani, je to šlo sedaj takole: vzpon na vrh, kjer je sploh mogoče in po isti poti nazaj, potem pa prečenje daleč spodaj pod grebenom proti naslednji gori. Utrujajoče, zahtevno, naporno, nevarno in počasno. Vsak od naštetih je bil zahteven, na večino sva plezala, ponekod je šlo za plezanje do druge stopnje: Krkotnik, Celovška Špica, Zahodni Jelenček, Vzhodni Jelenček, Svačica, Grad ( na tem vrhu verjetno še ni stalo do sedaj 50 ljudi, ob tej priložnosti pa bi se rad zahvalil bratrancu Anžetu, ki me je predhodno vodil na ta zahtevni dvatisočak, sicer sam ne bi znal najti pravi pristop), pa še mogočna Vrtača, kjer so se v bližini že zbirali in grozili črni deževni oblaki, in Mala Glava, s katere sva se vratolomno spustila v idilično dolino Suho Rušje, kjer naju je čakala šerpa Polona. Hiter skok najprej na Zelenjak in še hitrejši na Palec, potem pa smo skupaj v anorakih in pelerinah tekli po dolini v smeri Zelenice. Dež pa nas je na srečo samo malo oplazil in se nas je usmilil, menda je v okolici Radovljice in Kranja takrat divjala prava nevihta. Srečo smo imeli in to tisto ta pravo. Pred naskokom na Vzhodni mož, ki je eden od vrhov Na Možeh, se nama je pridružil še šerpa Rado in skupaj smo splezali na ta zelo zahteven, z rušjem bogato poraščen, skalni stolp. Da ne bi bilo rušja, me tam prav gotovo ne vidijo. Rušje pa ti daje občutek varnosti in veje koristno lahko izkoristiš za pomoč pri vzponu ali spustu. Sledita še Triangel in Povna ( Ravna) peč na grebenu Ljubeljščice in drugi dan sva uspešno zaključila s osvojenimi 23 vrhovi. Sicer je bil plan potegniti še do planine Korošica, ampak je bila misel za skok domov enostavno preveč mamljiva. Dan se je torej zaključil na Ljubelju ob 19.20, Rado naju je odpeljal domov v Naklo, kjer sem lahko spal v svoji postelji. Doma kraljevska večerja, ki jo je pripravila Anita, žal pa sem spal presenetljivo – katastrofalno slabo.
Tretji dan start na Ljubelju, kamor naju je nazaj pripeljala Anita, spet ob 4.20, kar je očitno bila že stalnica. Preden sva stopila na vitko Košutico, sva najprej osvojila še Rjavo peč in Grunt, dol do Hajneževega sedla pa se potem prebiješ čez dve jeklenici in po kar ozkem grebenu. Potem pa res prava ferata na greben Košute, ki je naš najdaljši gorski greben, direktno gor na Veliki vrh. Do Škrbine, ki je najnižja točka grebena, sledijo še Toplar, Kofce gora, Malo Kladivo in mogočno Kladivo, s katerega se po ozkem grebenu spustiš do Škrbine, kjer naju je že čakal šerpa in spremljevalec Marjan s težkim nahrbtnikom. Skupaj smo nadaljevali po Košuti. Po vrsti si sledijo Pungrat gora, Pišenca, Klada, Tegoška gora, Užnik ( s katerega smo lahko opazovali plezalce na ferati na sosednjem severnem spektakularnem skalnem stolpu Cjajniku), Perilnik, Macesje, Ostrv in še kralj Košute - Košutnikov turn. Odsek med Perilnikom in Turnom je kar zahteven in ni za tiste, ki imajo probleme z višino. Spustili smo v smeri Gamsovk, stopili na njen zahodni stranski vrh, Zahodna Gamsovka pa je kot rečeno ostala pobožna želja. Vratolomen in strm spust do idilične planine Zgornja Dolga Njiva, kjer sta čakala šerpi Lea in Janez. Spet dopolnitev zalog, Marjan se je poslovil in odšel z njima v dolino, midva pa strmo navzgor na Obliče in Tolsto Košuto. Še posebej Vzhodni Oblič ima kar zahteven pristop, ki sva ga opravila z vzhodne strani. Preden sva se vrnila dol na planino še skočiva na Malo Košuto in že je tu kosilo. Juha, mesna rižota, zelenjavna rižota, solata in druge dobrote nama je postregla Anda, ki sicer rada hodi v Himalajo in ve, kako se temu streže. S polnimi trebuhi sva nadaljevala na Plešivec in Pečovnik, po spustu v smeri Komatevre pa naju je na stari, skoraj porušeni graničarski karavli gostil šerpa Klemen. Nato sva se po zelo strmem jugozahodnem razu prebila in zadnje metre tudi dobesedno preplezala Virnikov Grintovec. Šlo je za las. Spustila sva se po običajni poti v smeri Jezerskega. Tam naju je za hip pozdravila Anita. Nato sva prešla mejo, ker naju je tam čakal domačin Iztok in nama pokazal pristop na Roblekov vrh, potem pa naju je še spremljal po avstrijski strani v smeri Pristovškega Storžiča. Pred zaključnim vzponom smo se poslovili in odhitela sva na vrh. Tam sta se nepričakovano prikazala Klemen s hčerko Nino ( Klemen je vrhunski gorski tekač, turno smučarski reprezentant in dvakratni rekorder SPP), ki sta naju prišla bodrit. Vesela sva bila presenečenja. Po lažji ferati smo se spustili v smeri Jezerskega vrha, nasproti nam je prišla še Anita in ob 20.40 sva zaključila etapo. Osvojila sva še 26 vrhov, vse skupaj sva jih imela na kontu že kar 78. Ostalo jih je torej zgolj še 25 za zadnji dan. Toda vremenska napoved je slaba, zelo slaba. Anita naju je odpeljala na zaslužen počitek na Jezersko, saj so nama rezervacijo nočitve na Pavličevem sedlu neprofesionalno stornirali, ker jo nisva dovolj zgodaj potrdila. Kako naj bi že ob opoldne vedel ali nama bo uspelo zvečer priti do Pavličevega sedla?
Predvidoma zadnji dan sva startala na istem mestu, kot sva ga končala, na Jezerskem vrhu, celo še 5 minut kot običajno. Toda še preden sva dosegla zaselek Bela pod Pavličevim sedlom, do kamor se je treba spustiti daleč v dolino z Jezerskega vrha in je na samo 800 metrih nadmorske višine, naju je že začel močiti dež. Brez nahrbtnikov in z dežniki sva hitela proti Pavličevem sedlu in spremljevalnemu avtu. Tam sva se opremila s pelerinami in vsem potrebnim, vzela nahrbtnike in dežnike, se poslovila od Anite in odšla v neprijetno in mokro goščo. Če sva v prejšnjih treh dneh hodila večino časa pa markiranih planinskih poteh, po dobro uhojenih graničarskih poteh, po očiščenem mejnem pasu, po skalovju, po kamenju, je bilo sedaj tega nepreklicno konec. Odsek od Pavličevega sedla do Olševe je grozen. Poti ni, orientiraš se zgolj po mejnih kamnih, kar je zelo zamudno, včasih očiščen mejni pas je sedaj v glavnem zaraščen, sploh v tem letnem času, ponekod je tudi neprehoden zaradi podrtih dreves, predvsem pa imaš praprot najmanj do pasu ali pa so zelo visoke trave, če pa še dežuje, piha veter in temperatura vztrajno pada, potem je to smrtonosen koktajl. Mokra do kože sva bila v trenutku, s pelerinama sva se komaj prebijala po izjemno strmem pobočju od Rigeljskega vrha navzgor na Sadovnikov in potem še na prav tako strm Covnikov vrh. Kasneje so Borovnikov, Pastirkov, Kolarjev in Strevčev vrh popolnoma neizraziti in sploh ne veš, kdaj si zares na vrhu. Pred Potočko zijalko, ki je na začetku grebena Olševe, naju je zaradi popolne premočenosti in padca temperature že tako zelo zeblo, da sva samo še razmišljala, kam se rešiti, da se ne podhladiva. Edina možnost je bila, da se čimprej spustiva precej dol z grebena v Podolševo na turistično kmetijo Rogar, čeprav to ni bilo v planu. Nekako sva uspela priklicati tudi najinega šerpo Rolanda, da se ni povzpel in naju ni čakal v Potočki zijalki. Dobili smo se pri Rogarju, kjer smo potem skupaj preživeli 4 ure na toplem in na suhem, nama so oblačila in ostalo nekako posušili, v mokrih spodnjicah in sposojenih majicah pa sva si z Janezom za mizo v jedilnici privoščila kmečki narezek in požirek žganega. Dež sicer ni ponehal, še vedno pa je rosilo in pršelo. Končno smo krenili v smeri Potočke zijalke, toda že na Obel kamnu, ki je najzahodnejši vrh grebena Olševe, smo bili spet mokri in tudi temperatura na skoraj dva tisoč metrih je bila zelo nizka. Na Govci, najvišji točki Olševe, smo se ustavili za sekundo in v teku nadaljevali s spustom, tudi zato, da bi nas manj zeblo. Vse skupaj je bilo eno samo mučenje, brez trohice užitka. Prebili smo se do Govševe planine, ki je izhodišče za drug, prav tako grozen odsek, skoraj na las podoben tistemu med Pavličevem sedlom in Olševo. Nekako smo preživeli Kosov, Kukužev, Jelenov in Mozganov vrh, vmes pa je še Snežnik, torej pet neizrazitih vrhov med Olševo in Peco in se spustili ob 17.40 na planino Luža na avstrijski strani. Popolnoma premočeni in povsem premraženi, tresli smo se kot kuzle. Dež je končno povsem ponehal. Na planini nas je pričakal vrhunsko pripravljen šerpa in kuhar Nejc, ki nas je nasitil z odličnimi testeninami in slaščicami, predvsem pa še prej preoblekel v suha oblačila in obutev. Sam sem imel na sebi tri majice, jakno in trojne nogavice. Kljub temu nas je še vedno zeblo tako zelo močno, da druge rešitve kot, da se čimprej zatečemo v planinsko zavetišče pri Kumru v Koprivni, ki je čisto blizu, sploh ni bilo. Konec že tako zgodaj in to še pred grebenom Pece!? Ta dan sva kljub silnemu trudu osvojila zgolj 14 vrhov. Po eni strani razočaranje, po drugi pa veselje, da si živ, na toplem in na suhem. Pri Kumru so dobro poskrbeli za naju, odpočila in naspala sva se, v ponedeljek zjutraj pa nisva hitela kot ostale dni, saj nama je ostalo samo še 11 vrhov. Celo turistični zajtrk sva si privoščila.
Peti dan sva startala s planine Luža proti Peci šele ob 7.05. Na grebenu Pece so zvrstili: Veška Kopa, Bistriška Špica, Križnik, Končnikov vrh, Velika Glava, Kordežova glava in Mala Peca. Mimo Koče na Peci sva se konkretno spustila v dolino v Park Kralja Matjaža, kjer so nama postregli z odličnim kosilom. Preko Pikovega, kjer je bila koča zaprta, sva se spustila v Črno. Dolgo časa sva hodila po asfaltu od Mušenika preko Žerjava do Jazbine, kjer je izhodišče za zadnji pravi vzpon ( kar 1.200 višinskih metrov) na Uršljo goro. Neverjetno, kakšen preobrat, ko sva hodila po asfaltu je bilo izjemno vroče, prejšnji dan pa bi se skoraj podhladila.
Vzpenjala sva se mimo Koče na Naravskih Ledinah, takoj zatem osvojila stoti vrh – Naravski vrh, se vzpela še na Plešivec, ki je najvišja točka Uršlje gore. V koči še zadnji sendvič iz nahrbtnika, potem pa hitro dol v smeri Kala, kjer sva stopila še na Mali vrh in na zadnji vrh – Plešivško kopo ( Kozarnico). Ob 18.45 pa nama je že mahala Anita pred Poštarskim domom v Selah pri Slovenj Gradcu. Cilj je bil dosežen, z Janezom sva odlično sodelovala in se dopolnjevala, predvsem pa timsko delovala za uspeh. Vsekakor so k uspehu pripomogle tudi najine dolgoletne izkušnje na različnih ultraških projektih.
Kaj še reči za konec? Sanje so uresničene, prečenje osrednjega grebena je bilo enkratno doživetje, zelo sem užival vse dni, razen nesrečne nedelje. Predvsem tudi to, da najina pot ni bila dolga samo 120 kilometrov, kot se navaja v publikacijah glede dolžine verige od Trbiža do SG. Upoštevati je namreč treba, da sva opravila kar 103 vzpone in 103 spuste, kar močno podaljša razdaljo. Nekatere pristope tudi nisva opravila z zahodne strani, ampak sva kakšno goro skoraj obkrožila in opravila pristop z južne ali z vzhodne strani. S športno uro sem sicer beležil podatke, zadnji peti dan pa mi je že dopoldne zaradi popolnoma izpraznjenih baterij odpovedala v smislu merjenja, potem pa mi še ni uspelo prenesti podatkov, upam pa, da še ni vse izgubljeno in da obstaja še kakšna rešitev. Po mojem občutku in po najinih zmožnostih, koliko km sva sposobna premagati dnevno, je skupna razdalja zanesljivo kar nekaj preko 200 km. Povsem zanesljiv podatek, ki sem ga dnevno beležil, pa je, da sva premagala najmanj za cca 16.000 višinskih metrov vzponov. Na praktično vseh vrhovih, razen na nekaterih povsem neizrazitih in nezanimivih v nedeljskem dežju in mrazu, sva se tudi slikala. Janez je fotke že objavil na spletni strani hribi.net ( trenutne razmere/ Karavanke/tema).
Posledice? Kolikor vem, Janez ni nič omenil, da bi kaj imel. Sploh pa je to mašina – stroj za neprekinjeno hojo. Prav zastrašujoče in spoštljivo. Poimenoval sem ga - tovariš K24!
Pri meni je bilo pa takole: oba mezinčka na nogah sta bila v prav ubogem stanju, še posebej tisti na desni nogi, zredil sem se za 4 kile, ker sem imel noge prav nesramno otekle, ampak vse to se je že zdavnaj uredilo. Zgolj počeno rebro mi še intezivno nagaja, najbolj pa imam akuten problem v obliki abstinenčne krize, ki bo verjetno trajala vse dotlej, dokler ne bom spet na kakšni Ultri…….