Krožno grebensko prečenje: Škednjovec - Vrh Hribaric – Vršaki – Vogli; iz pl.Blato - (razmere 27.8.2016)
Če si človek želi prehoditi in stati na čim več vrhovih (nad 2000 m) v enem dnevu, potem je venček teh gora skoraj zagotovo najboljša izbira … pa tudi Jovanov prispevek izpred treh let kar pravšnja podlaga za motivacijo in tokratno ponovitev. Ker na Vršakih še nisem bil – tudi sicer so deležni sorazmerno malo obiska in opisov, sem se pri načrtovanju ture najprej spraševal, iz katere strani se jih lotiti, … no, na koncu je prevladala že opisana smer od vzhoda proti zahodu: malo po občutku, ker ima Škednjovec na začetku najbolj zahteven greben (pa na koncu poti, ko je človek že utrujen in mu pade koncentracija za sestopanje po njegovem vzhodnem grebenu navzdol), nekaj zaradi preizkušene Cukutove izbire (in zaupanja v realnost njegovih opisov), pa tudi zaradi vročine v teh dneh, saj je proti koncu poti na Dednem polju in Planini Jezero moč dobiti nekaj nujno potrebne osvežitve oz. tekočine.
Na to prečenje se je podati izključno v lepem, saj bi megla pri orientaciji in iskanju najboljših prehodov marsikomu lahko precej zagrenila življenje. Poti niso nikjer označene, tudi tam, kjer tečejo čez vrhove in grebene, ni nekih zelo uhojenih mest, čez Vršake pa tudi možicljev ni. No, nekaj novih je zraslo za nama, malo več pa sva jih postavila pri sestopu iz Južnega Vršaka (kota 2431m) proti sedlu med njim in vzponu na Zadnji Vogel na prehodu nad Globoko Konto.
Vzpon na Vzhodni Vršak (kota 2440m) je po levi strani navzgor nekoliko lažji, a morate prečiti več zoprnega grušča, če se držite nekoliko bolj desno, se mu sicer izognete, a skala ni trdna in morate paziti pri oprijemih na njeno lomljivost. Naprej pri sestopu iz Vzhodnega Vršaka (spustimo se za cca 200m) so razmere podobne, melišče levo in krušljiv greben v desno. Nadaljevanje je potem lažje in bistveno manj zahtevno. Ko sva prečila zelo dolg in razmeroma položen greben Južnega Vršaka, me je kar malo skrbel sestop proti Voglom, kjer do sedaj še nisem bil hodil, vendar ni težak, spuščate se malo bolj levo, kar precej navzdol (do zadnjih zelenih trat), potem pa pod skalnim delom uberete prečnico v desno, kjer se izmenjujejo grušč in skalne plošče. Na tem delu, na ključnih mestih, stoji tudi nekaj možicljev, naredite še dva ključasta ovinka in že ste na sedlu. Pri vzponu iz sedla pod Južnim Vršakom proti Zadnjemu Voglu je situacija nekako podobna kot prej opisano na Vzhodni Vršak, če se držite nekoliko bolj levo, je lažje in več grušča, nekoliko bolj desno pa je več trde in strme skale in težje, kjer je vmes potrebno tudi malce poplezati. Od Zadnjega Vogla do Prvega Vogla prečenje Voglov potem ni več zahtevno, ne orientacijsko, ne težko v smislu prečenja, še najbolj zoprne so strme trave in grušč preden sestopite na sedlo med Prvim Voglom in Slatno.
Za celotno prečenje, kjer prehodite kar ducat vrhov, sva za vrnitev do avta na planini Blato in brez ta dolge malice na Dednem Polju, potrebovala skupaj 11 ur.
Še varianta sestopa iz Južnega Vršaka (če izpustite Vogle), je lahko taka, da se na koncu usmerite še malo bolj levo in nadaljujete po prostranem brezpotju proti Debelemu vrhu, tam pa je prav tako potrebno za na vrh malo poplezati čez njegov severni greben. Iz Debelega vrha je do izhodišča na Blatu, bodisi čez Krstenico ali pa čez Planino Laz seveda kakšni 2 uri manj.