Sončni zahod na Nockspitze/Saile (2404 m) + Schneiderspitze (2156 m); Kalkkögel

Dan po všečnem popoldanskem izletu po Elferju (https://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?ita=1&gorovjeid=51&id=8812) sem si privoščil še drugi del osebnega praznovanja in se po številnih službenih obveznosti pozno popoldne odpeljal proti Axamer Lizumu, da vendarle izkusim tudi eno bolj zaželenih večernih opravil innsbruških planincev, zrenje sončnega zahoda na priljubljeni gori Nockspitze, ki se s svojo piramidasto figuro plečato dviga nad prestolnico Tirolske.

Nockspitze (imenovana tudi Saile) je skorajda romarska gora Innsbrucka, katere silhueta je nepogrešljiv inventar zahodnega dela mesta. Vzpon nanjo je mogoč tako z znanega (olimpijskega) smučišča Axamer Lizum, od kjer sem se že povzpel (in to dokumentiral) po poti "Lustige Steig" na Marchreisenspitze&co., kot z Mutterer Alm, oba osnovna pristopa pa sta kratka in tehnično povsem lahka, pot s planine Mutterer je v zgornjem delu le rahlo prepadna.
Gora je sijajen razglednik, zakajti omogoča neposreden pogled zviška na Innsbruck na (severo)vzhodu ter Zirl in Telfs z Mieminškim pogorjem na (severo)zahodu; na jugu nas razveseljuje čudovit razgled na privlačne stene Kalkkögla, prav tako pa je moč s pogledom zaobjeti velik del Stubajskih Alp na čelu s Habichtom ter obronke Zillertalskih Alp v daljavi.
Pričujoči razlogi razkrijejo, čemu je gora tako popularna in zakaj se številni obiskovalci odločijo za obisk ob sončnem zahodu.

Vreme je bilo tudi ta dan čudovito, jasno, in hitro sem po že znani poti z Axamer Lizuma prispel na sedlo Halsl (1992 m). Ker sem imel še dovolj časa, sem skočil na bližnji razgledni Schneiderspitze, do katerega je s sedla le kratek sprehod (2156 m; nekaj manj kot pol ure v obe smeri). Ob nezahtevni poti na Nockspitze, ki nekaj časa poteka med borovci, kasneje pa po dokaj široki in ne prestrmi stezi, sem srečeval številne vračajoče se planince, kar nekaj pa - zlasti mladih - pa sem dohitel še ob vzponu. Navkljub delovniku je bil vrh zapolnjen, nekateri obiskovalci so prišli še za mano, celo ob 8h zvečer.

Na vrh sem si privoščil malenkost simbolične pogostitve, užival v krasnem sončnem zahodu in se v mraku s svetilko odpravil po nekoliko drugačni poti do koče Birgitzköpflhütte (2035 m), od tam pa po nekoliko razriti neoznačeni poti do velikega parkirišča na Axamer Lizumu.

Načeloma nisem navdušen nad opisovanjem bežnih poti, ki so tako ali tako označene - temu forum prvenstveno niti ni namenjen. Vendarle se mi zdi, da bi utegnilo pričujoče vabilo na izlet zanimati marsikogar, ki se znajde na obisku na Tirolskem - ne nazadnje, koliko priložnosti obstaja za uživanje ob sončnem zahodu na dvatisočaku z izjemnim panoramskim pogledom na mesto z več kot sto tisoč prebivalci pod okriljem pobeljenih tritisočakov?