Vreme je za ta dan napovedalo mokro plat, a sva vseeno poizkusila iz njega izvleči kar največ. Vstala sva še v trdi temi in se odpravila na prelaz Valparola z idejo kar bo pa bo, vsaj daleč ni
.
Sass de Stria je v primerjavi s sosedom Lagazuoi Piccolo in bližnjo Tofano pravi malček, a vseeno ponosno nadzira sedlo Falzarego, kot tudi Valparolo. To je v prvi vojni spoznala tudi soldateska, ki je na njem zgradila neverjetno mrežo obrambnih jarkov in zaklonišč. Na vrh vodi netežavna markirana pot, ki se ji v zgornji tretjini priključi še ferata Fussati. Vzpon sva planirala po njej, povratek pa po lahki varianti. Da bo le vreme zdržalo ...
In je
. Zapeljala sva se torej na sedlo Valparola, kjer je bilo zjutraj ob muzeju še dovolj prostora za parkiranje. Po novem je sredi obvozne muzejske ceste postavljena debela lesena rampa. Njen namen mi je neznan, ovira pa izvoz na cesto v smeri sedla Falzarego. In ravno pri tej rampi sva zavila desno navzdol na pot, ki obkroži celoten masiv. Približno na polovici je označen odcep za ferato Sussati. Ferata je B/C kategorije, njen potek razgiban in zanimiv. Ni čisto lahka, zlizane skale jo delajo še za odtenek težjo. Spodnji in zgornji del poteka večinoma po isti vpadnici, zato čelada varuje pred izstrelki nepazljivcev nad nami. Izstop in priključek na običajno pot ni označen, verjetno da turiste ne premamijo markacije.
Proti vrhu sva nadaljevala po mreži rovov, malo po markacijah, malo po svoje. Tisto po svoje se ni ravno obneslo zaradi neprehodnih jarkov. Pohlevno sva se držala markacij vse do najvišje točke, kar toplo priporočam tudi drugim. Vrh je razglednik par excellence, žal so naju prve dežne kaplje hitro pregnale. Ekspresno sva sestopila po markirani grebenski poti in za hip prehitela celodnevno deževje
.
Koordinate izhodišča ( Passo Valaprola ) : 46.527639, 11.991915