JTrogar - Zadnja sporočila

9.7.2023:
Tradicije ni za opuščat pravijo in res je nisva. Tako je odločitev kam greva spet padla med vožnjo.
Turo :po Bosovi prek Kaptana na Brano-po Šiji na Jermanova vrata-po smeri Drenovcev in SZ grebenu na Planjavo-Zeleniške špice sva začela in končala na Jermanci.
Jutro je obetalo krasen dan. Nekje v sredini Bosove grape so naju ujeli prvi sončni žarki. Že po nekaj minutah sva vedela, da bo ta dan vroče. Z grebena proti Kaptanu sva nižje v grapi občudovala edino žival ta dan, gamsa, ki se ni dal motiti med pašo. Pri sestopu s Kaptana mi je Vinko pokazal, da obstoja za dol tudi lažji prehod. Na čudovitih travinah Brane sva uživala v čarovnijah vrtnarja narave. Raznolikost cvetja je tam gori res velika. Kar malo presenečena sva bila ob prihodu na vrh Brane, zaradi velikega števila obiskovalcev. Do tu sva imela občutek kot, da sva popolnoma sama na gori. Z Brane sva pogledovala na najin naslednji cilj, Planjavo.
Sestop po Šiji na Jermanova vrata sva opravila brez večjih težav. Nad kočo sva se po zaužitem zleknila v mehko travo in srkala lepote okolice.
Vedoč, da je pred nama še večji del ture, sva kar kmalu dvignila najine riti in se pognala proti Brinškovem kotlu. Grapa v kotel je še vedno enako šodrasta. Je pa izhod iz njega na Kunaverjevo polico prav luštno plezanje med katerim sva hitro pozabila na šodranje malo prej.
Strmo prečenje s police na SZ greben je zahtevalo od naju kar precej zbranosti in moči. Pogovor je tako za nekaj časa zamrl. Na vstopnem razu na greben je tako lep plac za uživanje, da sva se seveda morala ustavit. Tudi najine noge so bile tega vesele. Od navdušenja ob pogledu na že premagano sva iz vsega grla zajuckala, da je odmevalo daleč naokoli.
Tudi po grebenu nama je lepo šlo. Izmenjaje sva iskala prave prehode. Vinko je bil vse bolj presenečen nad širjavami Planjave. Tudi vrh Planjave ni sameval. Midva navajena samote sva se zato raje spustila na zelenico na Najvišjem robu Zeleniških in se predala uživanju pred finalom najine ture. Mi Vinko tam pove, da je imel s sabo samo liter pa pol vode in da ima še čisto malo. Hudiča, kako si zdržal s tem, ko pa sem jaz že skoraj spraznil tri in bil še žejen ko kača. Ob skoraj praznih mehih sva si lahko med hojo tešila žejo le s pogledi na tolmune hladne vode spodaj v Repovem kotu. Med sestopom me opomni ta problematična noga, da jo bo treba bolj šparat in bolj matrat zdravo in roke. Pa je tako kar lepo šlo, le Vinko je poleg težkega sestopa moral poslušat še moje jamranje. Nebeška lojtra je še vedno nebeška, le neki manjši podor je na njej, ki jo še dodatno popestri. V grapi pod Staničem sva srečala dva hrvata, ki sta se vračala s plezanja nad Kovačnico.
Tolmuni v Repovem kotu pa so postavili piko na i najini turi. Sva po konkretni osvežitvi brez nadaljevala naprej kot prerojena.
Bilo je težko, bilo je lepo.
Težko sva že pozabila, lepo bo za vedno ostalo v najinih spominih.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez

Jutro v Logarski z soncem obsijanimi vrhovi je obetalo čudovit dan. Avto pustim v Logarskem kotu.
Vzamem čevlje in ugotovim, da nimam nogavic. Tako nataknem gor kar fivefingerse in vzamem zraven še ene. Trava in zemlja sta bili še mokri od dežja prejšnji dan. Me je na začetku kar malo zeblo v stopala.
Šumenje slapov Zabrložnice me je zvabilo v njen kanjon. Lepi in težko dostopni so ti slapovi. Pri spodnjem se odločim za vzpon po levi mimo solnice, ker je bolj razgledno. Strmo pa tako, da se ni treba nič sklanjat za oprimke.
Pri oknih nadaljujem po lepo nadelani lovski poti na Zabrložnico. Občutek, da mi je raziskovanje ob slapovih pobralo kar dosti moči me odvrne od vzpona na Savinjek in grem zato kar proti Matkovem oknu. Tam se še toliko povzpnem, da se že vidi greben.
Naenkrat me hkrati prevzame občutek vznemirjenja, tesnobe in negotovosti, češ kako mi bo šlo po grebenu. Zamenjam vlažne fivefingerse za suhe in že nadaljujem naprej. Kmalu občutki postanejo spet tisti pravi. Lepo mi je šlo. Še sam sebi sem se čudil, ko sem tako lepo zmogel kak plezalni problem. Vzpon na tretji stolp sem opravil kar direktno nanj. Mi je lažje kot na macesen ali skozi okno. Držanje grebena me je stalo tudi kar nekaj prask po nogah zaradi ruševja. Da sem se izognil snegu v Latvici sem šel do markirane po grebenu nad njo. Je kar nekaj garanja.
Markirana na Mrzlo goro je po tem grebenu pravi sprehod. Varovala so vsa ok, le drobirja je po minuli zimi na poti kar dosti.
Sestopil sem čez Okrešelj, ki ponuja tudi veliko lepega. V eni od grap si je našel mesto za počitek mlad kozorog, v steni Mrzle so trije plezalci uživali v težki smeri, v Turskem žlebu si je nekdo ogledoval razmere v njem, v višavah pa je užival padalec.
Pod slapom sem si dolgo ohlajal noge v bistri Savinji in se za zaključek še sprehodil po Poti po Logarski do avta.
Lepo se mi je dogajalo tam gori in upam, da še kdaj.
Lp in varen korak vsem izod lepih Golte, Janez

Čudovito potepanje sta opravila, tako kot vedno. Sem vama kar malo favš.
Želim vama še veliko takih.
Mateja, še vedno se spomnim tvojih sladkih dobrot pod Ojstrim vrhom.
Lp in varen korak izpod lepih Golte, Janez

Sem bil kar malo presenečen, ko sem na VBp zagledal stopinje. Si bil malo pred mano gor.
Mislil sem, da se je nekdo izgubil, ker je bila sled povsod, samo po stezi ne.
Ampak našel pa si, čestitam. Nisem pa uganil tvojega pristopa.
Lp in še veliko lepih poti, Janez

Plešivec, Bavh, Vrh Goleževice, Bedinji vrh, Mali Bedinji vrh, Morež in Stador 6.9.2023:
Povabilu kolega Dušana na to turo sem se z veseljem odzval, saj v teh koncih še nisem bil. Že dlje časa me je vabil zraven, tokrat pa je le ratalo.
Še v temi sva si na parkirišču v Bavšici na spočita ramena oprtala rugzoka in se podala proti Plešivcu. Mimo opuščene vasi Logje sva šla še v temi in to z eno čelko. Dušanu je že na začetku njegova padla na tla in crknila. Na planini Bala se je naredil lep dan. Pri lovski koči sva se osvežila pri koritu z mrzlo studenčnico. Čeprav je pot po dolini kar lepa, se vleče kot jara kača. Šele ko sva prišla v Bali čez Prevalo sva ugledala najin prvi cilj Plešivec. Vendar je bilo do tja gor še daleč. Malo nad sedlom Čez Brežice sva stopila iz sence na sonce in ob prijetnem gretju sončnih žarkov stopila na travnat vrh Plešivca.
Tu je bil najin prvi postanek. Zamenjal sem prešvicane cote za suhe, čevlje za fivefingerske in začel uživati na polno. Mi je Dušan že med vožnjo rekel, da mi bo tam gor prav gotovo všeč in bilo je res fantastično. Nadaljevanje poti je bilo eno samo uživanje. Pogledi na čudovite vrhove gora Julijcev okrog naju so me sproti polnili z neverjetno energijo lepega. Na levi čudovit greben Pelcev, na desni Montaževa veriga, v daljavi Dolomiti, Visoke ture z Velikim Klekom, zadaj mogočna Mangart in Jalovec in spodaj Koritnica. Z vsakim korakom se je pokazalo kaj novega, saj je to svet kozorogov, gamsov, ujed, brezpotij, lovcev in še mnogo divjega.
Da ne bo pomote ob vsem tem lepem, je pot zelo zahtevna in zahteva od človeka vso zbranost, znanje plezanja in veliko kondicije. Zahtevni skoki gor in dol, strme trave nad prepadi me niso pustili ravnodušnega.
Na Bavh sva se povzpela vsak po svoje. Jaz po ozkem grebenu, Dušan naokrog po travah. Se je izkazalo, da je bila njegova varianta boljša, ker sem sam nekaj štrikal in me je moral mal čakat na vrhu. Nadaljevanje proti Vrh Goleževice in Bedinjemu vrhu je bilo prav prijetno.
Ravno malo pred Bedinjim vrhom naju pokliče Milan Leskovšek in povpraša kako nama gre. Da nama zelo uporabne napotke za vzpon na Bedinji vrh in nama prihrani vsaj pol ure hoje. Hvala Milan.
Med vzponom nanj sva občudovala trop gamsov, ki so se nama umikali z njenega vrha. Sam vzpon je prav lušen a kratek. Z njega sva že pogledovala naprej proti Morežu. Vmes naju je čakala še nič kaj lahka Konjska škrbina. Strme so trave z njenega sedla navzgor na Mali Bedinji vrh. Na Morežu sva zmotila na paši trop ovac. Vzpon nanj sva lepo opravila, sestop pa je bil vse prej kot enostaven. Med vzponom sva doživela tudi čudovit prizor, ko sta s pečin vzletela dva beloglava jastreba in odletela v daljavo. Mi na Morežu Dušan pove, da je spodaj pod nama njegov današnji cilj in to je Stador. Prej pa je hotel še meni pokazat, kako lepo je hoditi po grebenu Loške stene, za kar sem mu neskončno hvaležen. Vse ostale vrhove Loške stene je že imel obkljukane.
Kot sem že napisal, sestop se nama je malo zakompliciral. Za naprej proti Briceljku nisva imela opreme, zato sva sestopila po pristopu in namesto , da bi se spustila vse dol na melišče sva prečila dol po travinah pod Morežem proti Stadorju. Te travine pa so postajale vse bolj strme in se na koncu končale nad prepadnimi stenami. Vračanje nazaj nama ni dišalo zato sva se podala v iskanje morebitnega prehoda in uspelo nama je.
Sledilo je prečenje melišč in vzpon na sedlo pod Stadorjem. Dušan se je v breg proti sedlu pognal kot da sva šele začela hoditi, jaz pa sem dihal že na škrge. Klju temu sem zmogel še Dušanovih napovedanih deset minut na vrh Stadorja. Na njem sva si čestitala za prehojeno. Prijeten je bil občutek ob pogledu na greben, ki ni bil prav nič lahek. Kakšna šele mora biti težja polovica Loške stene. Upam, da me Dušan še povabi.
Sestop do lovske je bil kar naporen, saj steza porasla z visokim primorskim rastjem skriva razne pasti. Bolj sproščen korak sva imela potem nižje skozi lep bukov gozd. Le ena podrtija dreves je bila vmes za obiti in že sva bila spet pri lk. Do avta sva potem delala analizo, obujala spomine, uživala v poznem popoldnevu in zadovoljna zaključila še eno čudovito turo .
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez

Račka vrata 29.11.2023:
Pozabil sem že kakšno razdejanje so letošnje ujme naredile po naši dolini. Sem bil zato kar malo presenečen, ko sem zavil za Račnika in tam ni mosta prek Savinje. Odplaknila ga je Avgusta podivjana Savinja.
Sem potem zavil prek mosta pri sosedu, mimo katerega pa cesto ravno rihtajo in tudi ni prevozna.
Tako sem malo po šesti parkiral pri Rogovilcu in pri polni luni brez prižgane čelke krenil na pot. Zdanilo se je ravno malo pod Račnikom, kjer se je že slišalo domače pri delu v hlevu.
Kmalu so se mi v jutranjem soncu pokazali v vsej svoji lepoti vrhovi nad Robanovim kotom.
Med premišljevanjem o vsem mogočem sem že kar malo zmatran prišel do Vrat. Zadel sem pravi čas prihoda, saj je skoznja ravno posijalo sonce in jih naredilo še bolj mogočna.
Nadaljeval sem po spodnji poti pod Pomol pod Raduho in se nanj povzpel po desni strani. Malo poprha s snegom mi je kar precej otežilo plezanje tja gor. Na Pomolu sem se spomnil na naše spanje tu gor lansko leto, pa kako sva z Milanom postavila tega na glavo obrnjenega možica že davnega 2016, pa še vedno stoji in še na veliko lepega tu gor.
Po jasnem začetku dneva so se na sosednjih vrhovih začele pojavljati meglice, ki so jim kmalu začele delati družbo tudi meglice na moji strani. Tako sem vzpon na Mali Rt po sosednjem desnem grebenu opustil in nadaljeval na vrh po glavnem.
Ker je še bilo nekaj moči v nogah sem nadaljeval še na vrh Raduhe in nato po markirani sestopil. Še visoko nad Račnikom mi je prišel naproti njihov pes Džek, ki pozna Raduho bolje od vseh nas. Poleg njega sem na poti videl veliko gamsov, divjega petelina, dve kuri in mojo senco.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte Janez

Križevnik 10.9.2023:
Grebeni z Robanovega kota na Križevnik zahtevajo od človeka kar veliko, da jih premaga. Zato sva z Vinkom izbrala en lep dan za ta podvig.
Na izhodišču nad Ošepovo kmetijo sva parkirala še v temi. Nato pa prek Bele na pašnike na drugi strani, kjer so krave še uživale nočni mir. Tokrat sem vdel pravo vlako proti Turnici. V čudovitem jutru sva prisopihala do Turnice na katero me vežejo lepi spomini, ko sva jo 8.6.2016 zlezla z Milanom Leskovškom. https://www.hribi.net/trenutne_razmere/slo/krizevnik/3/3663/3
Že gozdnat del grebena nudi obilo užitkov, ko se začnejo goli grebeni pa se začnejo plezalni užitki.
Začetek prvega grebena je kar zahteven in sva oba utihnila že po nekaj metrih.
Pogovor je stekel spet višje, ko se teren malo položi a težavnost vse do vrha ne pojenja. Iskanj prehodov prek začinjenih plezalnih detajlov tam gori ne zmanjka in vsak je užitek zase. Divja narava okrog naju in pestrost poti naju je razvajala na vsakem koraku. Naj nama gamsi ne zamerijo, tudi kak vrisk navdušenja je bilo slišati iz najinih ust.
Zgornji rušnat del sva zdelala po samem robu ostej Križevnika. Seveda je bilo tudi kar nekaj borbe z ruševjem.
Toliko lepega sva doživela na grebenih v teh nekaj urah, da je bilo vredno vsake praske in kaplje znoja.
Sestopila sva po lovski na Robanovo planino.
Na Robanovi dolini sva bila ob pogledu na ostenje Križevnika oba hvaležna, da sva ta dan lahko uživala tam gor.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez

Greben Velikega Rogatca 12.10.2023:
Greben mi je bil že poznan, za Vinka in Draga pa je bil to še neznan teren, razen markiran del.
V Gornjem gradu smo zavili desno za Šokat. Pri povratku smo imeli namen pogledat Srnjakove kotle, vendar je Šokatnica in njeni pritoki naredila tako razdejanje med avgustovskimi poplavami, da se nam sploh ni uspelo prebiti do njih. Vprašanje kaj je sploh ostalo lepega v tej soteski.
Zapeljali smo se do Srnakove zapuščene kmetije. Strme vlake in bregi do markirane poti so nam pošteno pognale kri po žilah in švic po telesih. Do Sp. Špeha smo potem hodili po markirani in tam zavili desno proti Sp. Klinarju. Pri Zg. Klinarju so nam izza obor pozirali jeleni.
Greben smo začeli povsem na začetku. Ta del grebena ni ne vem kaka lepota, zato sta Vinko in Drago delovala že kar malo razočarano. Po uri strmih bregov pa se je razpoloženje izboljšalo. Razgledi in plezanje po skalnih odsekih so nam nudili vse več užitka. Po skoraj dveh in pol urah uživanja smo stopili na vrh Rogača. Vreme smo imeli idealno, zato se nam z vrha ni prav nič mudilo. Obujali smo spomine na dogodivščine z vrhov naokoli nas.
Sestopili smo preko Kala in Zg. Špeha.
Kompanjona hvala vama za prijetno druženje.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez

Tirske peči 18.11.2023:
Med opcijami kam tokrat na Golteh z Vinkom izbereva Tirske peči.
Parkirava pod Belo pečjo. Ko greva mimo Tinčekovga korita vidiva, da voda ne teče. Vzameva si čas in to lepo zrihtava.
Blatna vlaka proti Malinskem vrhu je bila k sreči bila ravno dovolj pomrznjena, da se je dalo lepo hoditi po njej. V nasprotnem primeru bi bilo pa .
Na Malinskem vrhu sva zavila desno navzgor proti Travnatnci. Tam si ogledava votlino Votnco in okno malo nad njo. Strme trave so do tja gor, da so noge kar trpele. Vinko je bil navdušen nad videnim.
Bolj sproščena sva bila potem pri spustu po robu Travnatnce dol do Cmonka. Na tem robu oziroma vzhodnem začetku ostenja Tirskih peči je čudovit razgled, ki tudi tokrat ni razočaral.
Hoja pod ostenjem Tirskih je v jesenskem času posebej lepa, ker ni več listja na bukvah in se peči vidijo v vsej veličini.
Pod grapo za na Lopno peč sem psičko Ateno samo napotil gor po sosednji levi grapi. Je takoj zakapirala kaj hočem od nje. Grapa je po letošnjih neurjih spucana, da še nikoli ni bila tako. Je bilo po taki lezti gor pravi užitek. Pri skobah sva mal spucala založen material, da niso potem v mrazu skobe takoj pod ledom. Varovala so ostala vsa ok. Zgoraj naju je vsa vesela pričakala Atena.
Seveda smo se ustavili tudi na Lopni peči, se vpisali in uživali na sončku.
Nadaljevali smo po varovani poti na Zadnjo planino. Na sedlu nas presenetijo gamsi. Nekaj jih je šlo dol, nekaj gor. Tudi ta del poti smo lepo zmogli.
S Konjskega vrha smo se spustili do Vodne loke in nato po južni strani Medvedjaka in čez Belo peč nazaj do avta. Tudi tam je bilo kar nekaj gamsov, da o razgledu sploh ne govorim.
Lepo je bilo po dolgem času spet uživati na teh lepih poteh.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez

Veliko se je dogajalo na Golteh od zadnjega opisa. Najbolj pomemben dogodek je bila Julija otvoritev nove lepe Mozirske koče. Na žalost njenih obiskovalcev je od Oktobra sem zaprta kar si predvsem tisti, ki so pomagali pri njeni izgradnji nikakor ne zaslužijo. Zrihtala se je cesta prek Konečke planine do Rastočke planine. Kmalu bosta končani dve novi sedežnici. Zgrajen je povsem nov adrenalinski park in vlak smrti ZIPLINE COASTER med krošnjami dreves. In še veliko drugega.
Mene so Golte razvajale ob vsakem obisku pa naj sem bil sam ali v družbi. Odkril sem zopet nekaj novih skritih kotičkov. Spet se je nabralo veliko lepih spominov. Kmalu bo zima in s tem priložnosti za nova doživetja.
Slike so z zadnjih 50-ih potepanj tam gori.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez

Še niso.

17.7.2023: Vzpon na Strevčevo peč po kanjonu potoka Globovšek človeka nikoli ne pusti ravnodušnega. Spomini se zato še bolj globoko vtisnejo v našo pamet in jih rad ob vsaki priliki obujam. Tako sem tudi to jutro med vožnjo proti Logarski dolini to omenil kot eno od možnosti za najin cilj. Vinko je bil takoj za. Tudi vse potrebno za zraven sva imela v avtu.
Parkirala sva ob cesti za Čelo. Ravno prvi sončni žarki so obsijali mogočno Strevčevo peč, ko sva se podala v kanjon Globovška. Lovske poti do slapov skorajda ni več zaradi podrtih dreves. Tako sva se prebijala gor vsak malo po svoje in vsake toliko spustila kako sočno kletvico. Ampak je bilo to poplačano pri slapovih, ki so tokrat res glasno bučali zaradi minulih obilnih padavin. Plezanje ob srednjem sva izrabila za ogrevanje pred zgornjim. Vinka je kar razganjalo od navdušenja nad lepoto in divjino kanjona. Vzpon na razglednik pod Strevčevo je precej bolj zahteven kot pred vetrolomi, ampak sva z malo več zbranosti zmogla tudi to. Za sestop si je Vinko naštimal abzajl, ko sem jaz bil že spodaj. Dol do potoka sem po nogah začutil kar dosti pozdravov proti revmi in mi je potem lovljenje postrvi v Globovšku zato še bolj prijalo.
Potem pa zbogom senca. Na strminah Golarjeve peči je žgalo na polno. Malo ohladila sva se šele spodaj v Globovšku. Škoda, da je kanjon v zgornjem delu tako zasut s plazom z Golarjeve peči, da je onemogočen kanjoning, ki je vtem kanjonu res divji.
Pri vzponu na Strevčevo peč tokrat ni bilo na spregled nobenega modrasa, je bilo pa spet veliko plezalnih užitkov. Izčrpana od napora in vročine sva ob prihodu na vrh zavriskala na polno.
Tokrat dobrot pri Strevcu, kjer sva imela drug avto, nisva bila deležna, ker ni bilo nikogar in sva morala zdržat do Majerholda pod Pavličevim sedlom, kjer je ob hladni pijači sledila analiza ture. Bila je zelo lepa, naporna, divja, s toliko vsega, da se bova tja gor še prav gotovo podala, saj je še veliko neraziskanega.
Opis je star a sem ga napisal zato, ker je pred nami jesen, ko je tam gori najlepše. Mogoče pa koga zamika.
Lp in varen korak izpod lepih Golte, Janez

kitta, počak da prideš v moja in Dragova leta, boš pa videl če je res samo od rampe brutalno.

Da ne bo nastala gužva v steni.

JanG: Meni se dobro obnesejo. Dobre so na vseh terenih, sploh v skali. Podplat ima membrano proti predrtju. Zadržala naj bi tudi žebelj a nisem sprobal. Le na začetku malo žgečka v podplate, kot če hodiš bos in postopno se je treba navadit nanje, da ne bolijo mišice. Potem mi je prav težko obuti nazaj pohodne čevlje. Spomladi pa spet komaj čakam na tople dni, da jih spet nataknem gor in uživam. Pa še po vsaki turi jih operem v pralnem stroju.

Krožna Konec-Veliki greben-Sleme-Kogel-Gamsov skret-Konec 17.6.2023:
Deset dni nazaj sva v tistih koncih hodila z Risom in mi je pogled kar naprej uhajal na Veliki greben. Za ta dan se je obetalo lepo vreme in šel sem probat kaj bo ratalo. Saj ne prvič, ampak malo drugače.
Začel sem po poti za Žmavčarje in pri votlini zavil pod ostenje Velikega grebena. Dostop do grebena je pod to steno zelo zahteven in mi je prav pošteno pognal kri po žilah. Na travinah kjer sem prilezel na greben se mi je ponudil čudovit razgled.
Začetek po grebenu je bil kar obetaven. Strme trave s kombinacijo skale, nekaj macesni in ruševja. Kot po navadi so bili lepši prehodi po desni nad prepadno steno grebena. Višje pa je bilo teh prehodov vse manj in je bilo treba v boj z ruševjem. Mi je pobralo kar dosti energije. Po debeli uri sem bil na mestu kjer se pride na greben s Trat pod Gamsovim skretom. Saj mi je bil ta spodnji odsek kar lep a ponavljal ga ne bom.
Ruševja potem kmalu zmanjka in nato sem samo še užival v lepih razgledih in plezanju. Je pa težavnost taka, da moraš biti ves čas zbran in pri stvari. Da je bilo še težje je pihal sunkovit vzhodnik, ki me je kar nekajkrat spravil na vse štiri. Tudi za varovala sem zato z veseljem prijel. Na vrhu sem med postankom opazoval trop gamsov na melišču pod Strežo.
Zaradi precejšnje utrujenosti sem nadaljevanje na Skuto opustil in se prek Slemena podal na Kogel. Časa sem imel tako na pretek in sem s ta veliko žlico srkal lepote narave. Kogel sem oblazil okrog in okrog in šele tako spoznal kako velik v resnici je.
Tokrat sem prvič sestopal skozi Gamsov skret in je kar velika razlika od vzpona po njem. Igriv svizec nižje klopce in popoldansko sonce sta mi še dodatno polepšala sestop.
Utrujen a z enim spominom več na lepo opravljeno turo sem zaključil čudovit dan.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez🙂

Turo sva opravila s kolegom dva dni nazaj.
S Kopišč sva se po čudoviti Martinj stezi povzpela do planine Dol. Planino sva spustila ven in nad lovsko kočo vdela lovsko stezo, ki naju je pripeljala na planino Rzenik. Tudi ta pot je lepa in divja. Tudi kakšna zaplata snega z zvončki je še ob njej.
Nato sva se s planine Dol po lepi skriti potki povzpela na Rzenik in se z njega spustila na Konja. Tam sva se dobila s kolegoma, ki sta prišla z obratne smeri in skupaj smo sestopili čez Presedljaj.
Poti so vse kopne, varovala vsa v dobrem stanju.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez