Opis:
#fidenetrekking #abruzzotrekking1962 #grottapetrunilla #monteguardia #marcellina #pratofavale #pratonedelcampitello #pratonedelmontegennaro #palombarasabina Jama je velik naraven podzemni prostor, v katerega lahko vstopi vsaj en človek. Je naravna praznina v tleh, znana tudi kot kaverna. Znanost o raziskovanju jam se imenuje speleogeneza. Pri vzponu običajno vse gre gladko. Prelivi so zmerni, na dosegu pljuč in meč mestnega človeka. Za orientacijo zadostuje nit poti proti vrhu. Težave se začnejo pri spustu. Ta gora je namreč takšna. Zdi se majhna. Pa vendar, kljub skromnim 1271 metrom nadmorske višine in domačemu videzu Apenina, ki je tik za vogalom, dobro viden pred Gianicolom ali Ponte Flaminio, ima Monte Gennaro stopnjo izgubljenih, ki bi jo zavidal celo Mont Blanc. Nedeljski pohodniki se izgubijo (skoraj vsak nedeljski nekdo) pri spustu v dolino, na višini tistega križišča poti. Prispeli so po poteh iz okolice Marcelline ali San Polo dei Cavalieri. Dosegli so Pratone ali celo, onkraj Schiene degli asini, vrh Gennara. Potem, ko so se spuščali po Valle Cavalera, polni prebavljenega piknika, tik pred asfaltirano cesto, kjer se zdi, da pot želi znova navzgor, so na levi zagledali tisto vabljivo spust: past Fosso di Valle Fura, ki v trenutku potegne nesrečnike v trnjevito labirintsko past. Soteske, jarki, prepadi in grapnje – trnke, trnastolistniki in trgače. Na koncu, potegnjeni v nekakšen virov, se izgubljeni skoraj vedno znajdejo na dnu lijaka Fosso dei Ronci. "Torej pogosto, ko prispejo, smo že tam in čakamo nanje," pojasnjuje Vincenzo Lattanzi, vodja enote Marcellina v Parku Monti Lucretili. Reševanje izgubljenih je tu skoraj rutina. "In kriza se pogosto reši v par urah od alarma. Ampak vsakič angažira okoli dvajset ljudi: karabinierjev, prostovoljcev, gozdnih stražarjev, gasilcev." Nesreča pa je vedno na preži; lani je helikopter s petimi osebami med iskanjem skupine izgubljenih med spustom po grapnju trčil v električni drog. "Žal, morda zato, ker je tako blizu Rima, mnogi mislijo, da je vzpon na Gennaro kot sprehod v Villa Borghese. Ampak to je prava gora. Treba jo je spoštovati, brez lahkomiselnosti. Še posebej glede na razčlenjeno orografijo območja. Od daleč se zdi vse enostavno. Ampak ko si znotraj, je zelo lahko zgrešiti pot." Dobrodušen in vaški, a hkrati grob in zaraščen, Monte Gennaro takoj pokaže svojo kraško obličje, izpierano z jamami in vrtačami ter zarezano z gubami tisočih ozkih prehodov, ki razkriva svojo posebno, hrzasto osebnost tudi skozi podobe edinstvene vegetacije, zaznamovane z nekaterimi skrivnostnimi sorodstvi. Nihče ne zna dobro pojasniti zakaj. Ampak v Italiji te rastline srečate samo tu. Npr. storaks, Styrax officinalis, grm, ki je od 1989 simbol parka Lucretili in maja napolni zrak s subtilno vanilijevim vonjem. In mnoge druge vrste z presenetljivimi povezavami z drevesi in grmi balkanskega in azijskega izvora. Nedvomno ta dvoumna gora, z zahodnim licem izpostavljenim soncu in sredozemskim vplivom ter vzhodnim, hladnejšim in odprtim proti srednjeevropskim tokovom, predstavlja izjemen botanični spoj. Čeprav, onkraj imen, ni tako pomembno, ali je ta trd, izmučen deblo korneta ali če "lu fau bellu", lep bukev s premerom osem ali devet metrov, res, kot pravijo, star pol tisočletja. Na koncu šteje udarec očesa. In ta gora je polna presenečenj. Iz Rima je masivni profil Gennara sestavni del rimskih panoram, opevan že od časa Horacija in vključen kot ritualni ozadji v mnoge pokrajine rimske kampanje. Že preprosto obratna perspektiva – Rim z Gennara – je sugestivna. Razgled (in ni treba na vrh, saj so lepe terase tudi nižje, na dosegu avta), če ni meglic, sega do kupole sv. Petra, Gobe EUR in še dlje do bleščanja Tirenskega morja.
Ključne besede: CIVITA CASTELLANA TREKKING, fidenaetrekking, fidenae trekking, fidenae, trekking, trek, abruzzotrekking1962, abruzzotrekking, abruzzo, 1962, roma, lazio, marcellina, prato favale, palombara sabina, stazzano, moricone, nerola, scandriglia, monteflavio, montelibretti, tivoli, catillo
Dolžina videa: 28:49