8. 7. 2020:
Dolgo me je že mikal ta vrh z Logarske strani. Od planinskega doma gor, skozi Ožgani kir in Nunsko sedlo. Uspeh je bil nekako polovičen.
Začetek sem lepo zadel. Že precej visoko pa mi je steza postala uganka. Nikakor nisem uspel najti nadaljevanja, zato sem šel pač po svoje. Višje sem spet prišel na stezo in po njej do sedla in na vrh.
Na vrhu sem užival v razgledu in kunštval kako sestopiti, da nebi šel po isti poti. Zato sem začel sestopati po drugi strani in nižje, ko se greben poravna zavil na Logarsko stran. Že nekaj metrov nižje sem spet ujel stezo, ki me je peljala po čudoviti prepadni divjini. Vsa čast lovcem, kje vse so speljane njihove stezice.
Na Nunskem sedlu, če je sploh bilo, mi je steze spet zmanjkalo. Vse sem preiskal, ampak nadaljevanje steze spet nisem našel. Tako mi je ostalo spet samo eno, iti po svoje. Tam gori to ni enostavno, saj se svet lahko kaj hitro zapre s kakim prepadom. Strmo je tako, da se morajo še gamsi za rogove pozihrat. Sreča je bila tokrat na moji strani in se mi ni bilo nikjer treba vračati nazaj v breg. Celo na isti konec gozdne ceste sem vdel. Manjkajoči deli stez pa bodo razlog za še kakšen obisk.
Lepo sem se imel tam gori.
Lp in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez
