Kucelj

Pozdravljeni!
Ta pot; s Cavna na Kucelj, je zame ena najlepsih.

Vsako leto 1.dan dopusta v juliju namenim temu pohodu (iz Predmeje najprej na Caven in potem se 40 minut oddaljen Kucelj). In na Kuclju v tistem casu lahko obcudujes jeglice in bozas celo planike. Kucelj deluje kot visokogorje.

Res lep izlet.

Se strinjam; toda tudi pot iz Vrtovina ni zanemarljiva. Jaz osebno raje hodim bolj jeseni in pozimi na te konce, da se izognem klopom.
Je pa zares pozitiven kraj.
LP

Meni najlepša krožna pa je:
Od parkirišča pod Predmejo (nad tistim "kamnolomom" - označeno) po stezi proti Čavnu. Ko pridemo do odcepa, kjer se desno v breg odcepi markirana pot proti koči na Čavnu nadaljujemo še nekaj korakov naprej (20-30m): pot zavije malo levo in potem malo desno - pred tem desnim ovinkom je nad nami malo skrita strma grapa: spodaj zgruščena zgoraj pa travnata. Po tej grapi (kakih 10 min) naravnost gor do slemenčka. Po slemenčku (skala) desno par korakov - takoj levo na travnato pobočje da zaobidemo steno pred nami - takoj spet desno po travi naravnost navzgor in po kakih 100-200m nas teren sam popelje rahlo levo po slemenu (desno vidimo na drugi strani žleba markirano pot proti koči). Ko pridemo do sten nad nami (rob), gremo levo okoli teh in nad nami se kar sam odpre lep prehod na vrh roba (lepo vidna manjša zajeda med stenami na robu, če dobro opazujemo vidimo da je tudi malo shojeno). Tukaj smo malo desno od markirane poti proti koči. Sedaj zavijemo kar levo po lepih travah (lahko sledimo tudi stezi), stalno nad robom in brez orientacijskih težav prispemo do manjše kočice pod gozdom. Od tu še par korakov naprej se "zaletimo" v kolovoz - zavijemo na desno po njem navzgor. Kakih 10-15min naprej se kolovoz razcepi - uberemo desno v strmino in po 10min pridemo na prečno označeno pot ki vodi od koče na Kucelj. Sedaj pa samo po poti do Kuclja. Povratek pa nazaj naravnost do koče in od koče po desni strani čez travnik (označeno) do steze kjer smo štartali in do avta.
Možnosti pa je nešteto, z vseh strani Kuclja in vse zo zanimive.
Glede letnega časa in klopov pa ravnam enako kot sabina7.

Pozdravljeni!

Glede klopov; bi rekla, da so tudi jeseni. Jih je pa verjetno res manj kot poleti.(Sama ga na Cavnu in Kuclju zaenkrat se nisem dobila.)

Igorfran, Vasa pot zveni zanimivo. Bi Vas morala enkrat vzet' za vodica.

Tudi Vaso varianto, Sabina, bi morala preizkusit'.

Hvala obema.

Prelepo vreme....nisem imela obstanka doma in tako sem se sama odpravila v popoldanskem času na Kucelj, tokrat iz Vrtovina. Prvi del poti se počasi vzpenja, drugi del je malo bolj strm. Klopov v tem predelu ne manjka. Sama sem se trikrat pošpricala s sprajem za klope, pa so mi vseeno hodili po nogah. Tudi eno kačo sem srečala po poti. Torej treba je hoditi z odprtimi očmi.. Na pobočju pod vrhom je v tem času polno narcis in je super lepo. Ob povratku sem zavila proti lovski koči in se vrnila k avtu po eni drugi stezi. Do gor rabiš dobro uro pa pol.

Par utrinkov iz nedeljskega pohoda Lokavec - Kucelj na Čavnu, ki sem jih ujel na mobilca. Sem bil prvič v teh koncih in se definitivno vračam za kakšen krajši sprehod.

Na velikonočni ponedeljek pa še na Kucelj. Bilo je kar lepo.

Vremenske razmere so me sicer malce spustile z višav, odvrnile od pohajkovanja pa ne. Po včerajšnjem obisku Dolomitov (naših, seveda), danes na Primorsko, kjer je vremenska kazala nekaj prijaznejši obraz. Iz Stomaža na Kucelj, pa s Kuclja na Kočo A.Bavčerja na Čavnu in po drugi strani spet nazaj. Lepa krožna tura, ki v spodnjem delu sicer ne prinaša obilo razgledov, zato pa strmino, ki preide v dolgo prečenje pobočij, zato da se lahko zadnjih 300 metrov zlobno vzpne. Vsega je bilo, od sončka (najmanj), do megle na Koči, ki je odprta, pa kopnega in snega, ki ne moti, predvsem pa vetrovno. Po vtisu ravno na robu megle in oblakov, ki so prtiskali iz ozadja Trnovskega gozda, a na to stran niso segli. Tudi pogled na morje je bil. Še višincev se nabere za spodobno turo, saj je štart pod 300m nadmorske. Vetroven dan v fajn družbi; kot je rekel bratec: dan za pršice (na tak bi bilo treba jogi gor nest...)

Včeraj sem opravil pot na Kucelj iz Vrtovina, potem pa nazaj po grebenu proti koči A.Bavčerja in mimo koče na Mali gori. Sneg je samo še na nekaj mestih med Kucljem in kočo, sicer pa me je še najbolj presenetil prav idiličen plac in ureditev koče na Mali gori.

Od Koče A.Bavčerja na Kucelj in spust na idilično Malo goro, čez čudovite, kraške travnike nazaj do Koče AB.
Obiščite kočico na Mali gori, tam so doma dobri ljudje in užijte lepote, ki se vam ponujajo.
Želim vam lepe dni in varen korak.

Če vas lahko samo malček popravim - Mala gora in ne Mala planina Tako, po pravniško?
Lep pozdrav iz Vipavske doline

Hvala za dobrohotno opozorilo. V tekstu sem takoj sem popravila svojo površnost. A, zapis pod fotografijo se ne da popraviti.
Malo pomenljivo si zapisal ono o pravništvu .... zato upam, da ne bo pravnih posledic?

Vračam mokre pozdrave iz osrednje Slovenije.

Včeraj sva se opoldne podala na Kucelj po srednječavenski poti, ki se začne nad Lokavcem. Snega zares ne primanjkuje, toda steza je uhojena. Koča na Čavnu je bila odprta. Celotna tura je še kar zahtevna, ker se občasno kar precej udira. Videla sva tudi zahajati našo žarečo kroglo, ki je dajala celotni pokrajini posebno luč. Ko sva bila pri avtomobilu, je bilo že temno in tudi mrzlo. Cesta proti Predmeji je dobro splužena.

Danes iz Stomaža. Sneg se prične pri lovski preži. Do Male Gore na celo, naprej pa zamedene stopinje. Še najlažje je bilo na spihanem travniku pod vrhom.


https://plus.google.com/photos/113334581701584163856/albums/5835229082676747329

Danes (četrtek) iz Vrtovina na Kucelj, nazaj pa najprej proti Velikemu robu, nato po stari cestni povezavi iz Vrtovina na Trnovsko planoto do srednječavenske poti, ki ji sledim do razcepa direktne poti za Vrtovin, po kateri se spustim na izhodišče. Spodaj pot namočena, blatna, sneg začenja na 700m. Proti vrhu je precej spihan, sicer pa ga je bilo na določenih mestih do kolen. Razen divjadi (srečal trop muflonov)ni bilo pred menoj nobenega, tako da sem se kar malo nagazil. Še najbolj pri sestopu proti stari cestni povezavi na Trnovsko planoto, kjer ga je precej napihanega in sem se 2x pogreznil do pasu, po cesti pa nato do 0,5m. Sicer pa čisti užitek in vreme ok- burja je ponehala.

Danes iz Vrtovina. Dober trening za hojo po kopnem do Srednječavenske poti. Naprej iz gozda do sedla se snežena skorja malo predira, v glavnem pa drži. Od sedla do vrha kopno. Tudi toplo je bilo. Burja je bolj spominjala na veter.

https://plus.google.com/photos/113334581701584163856/albums/5845547296473242657

Takole pa je bilo en dan prej. S tem da sva medve štartali iz Predmeje. In potem še malo pohajkovali po planoti med Kucljem in Velikim robom, ker sva neuspešno iskali grebensko pot proti Velikemu robu. Čudovit dan!

Počasi bo zmanjkalo pravih idej za Primorski konec, če se tale oblačni pokrov nad ostalo Slovenijo ne bo stopil. Je pa res, da je v zameno treba prenesti tudi kakšno sapico in ta je danes odločno vlekla po pobočjih Čavna, za drugje bo pa kdo drug "pojamral". Začnemo pri kamnolomu malo pred tuneli na cesti za Predmejo. Pot se sicer takoj vzpne, a tudi takoj umiri in potem smo kaki dve uri prav udobno pohajkovali po lepo speljani Srednječavenski poti. Veter zaradi drevja ni pretirano motil, le okoli vogalov je bilo teba malo hitreje. Šli smo vse do bivaka (lovske koče) in nato še naprej po meliščih in gozdu. Nato pa udobje preneha in zadnjih nekaj sto višincev se breg postavi pokonci. Ko drevje obupa nas čakajo pravi viharji burje, megla in ledene rože vsepovsod. Obisk vrha je bil zato leteči, pa takoj dol v smeri koče pod Čavnom. Po vršnem delu je še sneg, danes strjen od mraza in megle. Odločimo se za spust proti Mali gori, koča je odprta, prijazni domačin pa nam postreže s frtaljo in čajem, tudi pivo se je našlo. Po kratkem klepetu pa nazaj, spet do priključka s Srednječavensko, kjer se končno pogrejemo. Brr, kako hladno je bilo tam zgoraj, a spodaj smo vseeno ujeli nekaj sončka in pogledov naokrog. Nisem bila prvič, pa tudi zadnjič ne.

Včeraj na Kuclju divje lep dan. Začela sem pri kamnolomu in se po Srednječavenski poti povzpela do koče na Mali gori in naprej na vrh Kucja.

Na vrhu je tako močno pihalo, da sem komaj stala na nogah, kakšen meter niže pa sem posedela v prijetnem zavetrju in v popolni samoti uživala na tem prelepem hribu.

V dolino sem se spustila do dobrih 1.000 višinskih metrov niže ležeče lovske koče v Gojačah. Na poti sem zavila še mimo Sv. Pavla in si ogledala vodni stolp iz 5. stol., ki velja za najbolje ohranjeno antično tehnično stavbo v Sloveniji.

Burji, ki je celo pot neusmiljeno brila, ni uspelo odpihniti oblakov in meglic, tako da razgledi niso bili najboljši. So pa oči razveseljevale žive barve zelenečih dreves in cvetočih pašnikov, na katerih so žareli jegliči, svišči in narcise. Ko se bodo čez kakšen teden v gozdu razcvetele še šmarnice, pa bo kot v parfumeriji.