Pogrevanje hrane v naravi, dovoljeno in na kakšen način?

Spoštovani ljubitelj narave, morda ti bo o morebitni zakonski prepovedi uporabe gorilnika v naravi in o praktičnem izvajanju kontrole (!?) nad potencialnimi kršitelji kaj napisal kdo drug, jaz bom poizkušal tvojo dilemo le poenostaviti. Torej, prepričan sem, da boš kot ljubitelj narave vedno popazil, da bo prostor v naravi, kjer boš kuhal, v primernem premeru očiščen hitro vnetljivega materiala, gorilnik sam pa ustrezno zaščiten pred morebitnim prevrnjenjem in izpostavljenostjo vetru (tu se da nekaj storiti že pri izboru - nakupu gorilnika). Torej, če boš dosledno ravnal tako oz. če se boš v skrajno nevarnih okoliščinah celo odpovedal kuhanju (ali ga preložil na ustreznejši kraj in čas), potem si, kar se mene tiče, naredil dovolj, pa ne glede na zakonodajo, ki z zdravo pametjo ne hodi vedno vštric.
Še veliko okusnih testenin, vročih juhic, čajev in kavic, skuhanih v naravi ti želim. Tam običajno res še prav posebno teknejo!

Ni treba ravno razkazovat gorilnika na markirani poti, ampak pojdi bolj stran od tek markaci in si pogrej juho.

V Sloveniji je polno lukenj v zakonu, še politiki ne spoštujejo predpisov (Spomnimo se na voznika od Kresalove, ki je dirkal s 170km/h), če oni ne spoštujejo zakonov, ki so jih predlagali, sprejeli potem se naj solit grejo, jih tudi mi ostali ne bomo spoštovali.

Torej ti kr veselo vzami gorilnik s seboj pa na nekem varnem mestu si pogrej juho.
Sam ne kuri kje v kakšnem grmičevju ali travnatem območju.

se strinjam in takšno prakso sem imel tudi do sedaj. V naravo grem zato, da uživam v njej in za seboj nikoli ne puščam sledi=) ni pa lepšega kot iti na celodnevni izlet in si vmes med pohodom "nabrati" čaj, ki ga skuhaš ob postanku za okrepčanje a vseeno je bil prisoten strah "kaj pa če me nekdo dobi". če če kdo pozna prakso ali ima znanca, ki bi kaj vedel o tem, naj mi lepo prosim sporoči =)

LP

Če nebi bilo zakona potem te nebi moral kaznovat, sedaj, ko je zakon te lahko, ampak ga noben ne nadzira, kontrolira.

Odpadke pa le v nahrbtnik in v dolino.

Zanimiv opis prakse čeških planincev pa je bil podan od bivšega oskrbnika Vodnikove koče,katerega sem srečal na Katarini.
Sam pove,da je ne malokrat potem,ko so v koči že vsi trdno spali,slišali šumenje gorilnikov in pogovore na stopnišču v veži.Seveda so bili čehi,ki so se zatekli pred mrazom in vetrom v notranjost.Nekateri so uporabljali gorilnike tudi potem,ko so sprva hoteli prenočevati kar v zaprti zimski sobi,kasneje pa najeli sobo in kar tam veselo kuhali.Po vprašanju na oskrbnika,kako je vse to dovolil pa mi le ta odgovori,da so tudi oni ljudje in če nimajo denarja si pač pomagajo po svoje.Po moje pa mislim,da če bi prišlo do kakega požara,bi se pa navidezna dopustljiva "malenkost" precej revanžirala v pogubo oskrbnika.Večkrat pa zaradi tovrstnih nočnih obiskov,osebje in planinci niti niso mogli kvalitetno spati

Vreme se kazi. V takem je v hribih fajn vedriti v koči ali bivaku. Jesti je nekaj treba, pa kriza je, pa ... In se človek res vpraša, kakšna neki je praksa s kuhanjem svoje hrane v lastni režiji pod strehami naših visokogorskih (in drugih) koč? Ali takšna praksa pri nas sploh (še) obstaja?
V bivakih smo večina (?) že kuhali in se torej obnašali prav "po češko", da bi pa kdo kuhal svojo hrano ali čaj kje drugje - recimo v kuhinji planinske koče, kamor kuhanje sodi - pa pravzaprav še nisem zasledil. Kuhal z dovoljenjem oskrbnika, jasno, kakopak!
No, tule se bom pa namenoma vrnil tri leta v preteklost. V Paklenico. K tamkajšnji planiski koči. Skoraj neverjetno, vsekakor pa nenavadno, se mi je zdelo, ko sta dva para srednjih let (Francoza in Italijana) na vprašanje, če lahko kuhata v kuhinji, dobila prijazno povabilo oskrbnika (priznam, dami sta dobro zgledali ... ), ki je potem, ko je končal s kuho za ostale goste, vrgel še dodatno poleno v štedilnik in omenjeni druščini odstopil prostor. Oni so iz nahrbtnikov lepo vzeli svoje zaloge in se lotili ... Skratka, vse je bilo videti normalno in samoumevno. Zastonj! Torej da se, če se hoče! Po človeško. Verjetno ne vedno in ne v času največje gneče, sicer pa, če je le dobra volja. Ampak tam je Hrvaška, ki hribovsko bojda malo zaostaja za nami ... Morda je pa kaj takega mogoče prav zato. Ah, pa saj ne da bi jih pretirano hvalil, ker se pri njih zagotovo vse ne sveti, ampak je pa tako prikladen primer.
Ima kdo izkušnje s čim podobnim pri nas?

Kot ljubiteljem narave se nam zdi samoumevno, da v primeru razglasitve velike stopnje požarne ogroženosti naravnega okolja upoštevamo vse predpisane omejitve glede uporabe odprtega ognja in takrat se pač moramo brezpogojno odpovedati uporabi kuhalnikov in drugih virov odprtega plamena.

Sam sem včasih (predvsem v hladnejših obdobjih) tudi prenašal v nahrbtniku plinski kuhalnik na kartuše in skuhal kakšen topli napitek. To se je “splačalo” le takrat, ko nas je bilo več in sem kaj pogrel za celotno skupino, če pa sem bil sam, sem pa raje uporabljal termovko (teža kuhalnika ustreza teži prazne termovke).
Plinski kuhalnik je ob pravilni rabi relativno varen, saj je gorenje omejeno na površino gorilnika, pri tem ne nastajajo iskre niti ne ogorki, plamen se da dobro regulirati in ga lahko praktično v trenutku z zaprtjem ventila ugasnemo.
Bistvena je pravilna izbira mesta postavitve, jasno je, da to ne bomo počeli v grmovju ali v suhi podrasti, podlaga za kuhalnik mora biti očiščena gorljivih snovi, sem pa prepričan, da se da vedno najti varno mesto za postavitev (ob potoku, na vlažnih tleh, ob gozdni cesti ipd.), pri tem upoštevamo tudi vremenske razmere (veter!). Kuhalnik moramo stabilno postaviti in ga stalno nadzirati, sam sem imel vedno pripravljeno tudi brisačo (pa ne papirnato!), s katero bi si v primeru prevrnitve ovil roko in tako zaprl ventil, saj se takrat inteziteta gorenja zaradi izhajanja plinske faze precej poveča.
Poglavitna slabost plinskih kuhalnikov na kartuše pa je, da ko aktiviramo kartušo, obstaja možnost nenadzorovanega uhajanja plina (meni se je odprl ventil, ko sem ga prenašal v nahrbtniku). V polni 190 g kartuši je cca 70 l butana, kar teoretično zadostuje za nastanek eksplozijske zmesi v potniški kabini osebnega avtomobila ali v majnšem bivaku.