Po dveh letih sem včeraj ponovil vajo, le da nisem šel pokušat čaja v Krnici in sem najprej splezal na Oltar. Iz sigurnosti sem od opreme vzel baterijo in kratek štrikec, pa sta služila le kot balast na dnu ruzaka.
Klasično štartam pod tretjo vršiško serpentino, kjer sta parkirani le dve vozili in jo v prijetnem hladu mahnem proti Krnici. Namesto čaja trije požirki vode, s katero se hladi pijača v koritu. Grapa, preden zaviješ iz nje, je v odurnem stanju, zato v takem letnem času najbrž ne bom več rinil tja gor. Kmalu nad bivakom zamenjam cunje, pod sneg dam hladit tavelko flašo soka, ter po strmem melišču dosežem razbito pregrado med Ponco in Oltarjem. Začuda mi je šlo kar dobro, saj sem takoj zadel pravi vstop. Prvi današnji žarki me za nekaj minut pobožajo na vrhu grebena, potem pa šele čisto na vrhu Oltarja po lepi plezariji. Zgoraj naletim na par, ki se je kmalu vračal proti Grlu. Cel dan nisem poleg njiju, razen fanta, ki je šel zjutraj najbrž proti Špiku, videl žive duše. Povratek z grebena je bil prav zoprn, poleg drobirja pod nogami, ter izredne krušljivosti, je še sonce moteče žgalo. Na srečo je tega le kakšnih 80, 90 metrov, oddrsam po melišču, ter v strmo, kratko grapco, nad katero pozimi štrli huda opast. Od lepega razgledišča se kar nisem mogel poslovit, čaka me še kratek meliščni del in v drugo grapo z odličnimi oprimki in že sem na strehi Ponce. Do vrha je le še sprehod. Gor vztrajam dobro uro, družbo so mi prišli delati kozli. Spet vse poslikam, posušim cunje, pomalicam in se v spodnjicah sprehodim po obširnem slemenu gore.
Sestopim po 'novi' varianti (kar mi je bilo malo žal) točno do cunj in pijače, ki sem jih odložil zjutraj. Vročina pribija, zavetje mi je bivakec, kjer naredim prepih, celo uro sem njegov gost. Dol je šlo kar hitro, razen čisto spodaj v grapi, kjer sem se zaklel, da jo v bodoče vidim samo še pod debelo snežno odejo.