Goličica nad Jalovškim Ozebnikom, V. Ozebnik, Jalovec in Mali Jalovec

Tale opis je pa prišel kot naročen. Drugo soboto in nedeljo nameravamo ponoviti podobno pot, brez Malega Jalovca, a z Pelcem nad Klonicami in Vrhom Zelenic. Na isti dan kot ti, pa smo mi, spodbujeni z optimistično vremensko napovedjo, naskakovali Vrh Krnice in Briceljk. Vendar smo bili večji "prpaši", zato smo se zaradi megle na višini cca 1900 metrov raje obrnili in si zaželeli več sreče prihodnjič

Jovan, ne morem verjeti kje vse si se "potikal". Hujši si od gamsov. Vsa čast takim podvigom, ob katerih navadni zemljani samo odpiramo oči na široko. Ja, tudi materi naravi se je potrebno zahvaliti, da ti je dala take fizične sposobnosti. Hvala ti za doživetje, ki ga človek občuti že samo ob gledanju tvoje fotozgodbe.

V nedeljo smo se povzpeli na Goličico, mislim da prav na vrh ne. Sam sem, varovan seveda, preplezal skalo s starim klinom, nato pa po grebenu nadaljeval še kakšnih 20 metrov do vrha, ki je od Jalovškega ozebnika videti najvišji. Za škrbino pa je bil še en vrh, po moje višji, ki si ga ti, Jovan, slikal. Nanj si nisem upal niti varovan. Jovan zanima me ali si bil na njem ti, in če ne, ali je nanj sploh varno plezati.

''@taubi4'', v popolni megli sem bil na razruvanem vrhu Goličice. Naslednjič v lepšem vremenu bom z nje slikal Jalovčevo okno, Lopo in vrh Šit.

Bravo Jovan. Vidim , da se tudi ti nisi mogel
upreti vabljivi Goličici. Vrh Prodov je označen pravilno.

Jovan, ko boš šel naslednjič, bi bil rad zraven. Da vidim kako to gre, morda bi takrat poizkusil tudi sam.

Današnje lepo jutro je veljalo izkoristiti za obisk gora, tako da sem že včeraj zvečer po rahlem dežju krenil iz Planice proti Kotovem sedlu, tam prespal in danes obiskal vse naštete vrhove, razen Malega Jalovca (sem mu pa bil na markirani poti s Kotovega sedla zelo blizu). Vzpon na Jalovec je potekal bp, pot v super stanju, so pa bili jutranji razgledi na celoten greben od Mangarta do Ponc fenomenalni. Z Jalovca sem sestopil v smeri Špička in ob možicu pod Velikim Ozebnikom skrenil z markirane poti (na njej je ostal tudi nahrbtnik). Vzpon na VO je bil precej lahek in presenetljivo poln možicev, ki se uspešno ognejo skoraj vsem strmejšim delom in te po kakih 5-10 min lahkega poplezovanja privedejo na vrh. Od tam je bil čudovit pogled na Pelce, greben Loške stene, pokazalo pa se je tudi Zavetišče pod Špičkom. Sestopil sem nazaj do markirane in od tam proti ozebniku, ves čas pa sem se spogledoval s krempljasto Goličico. Na vrhu ozebnika sem spet pustil rukzak in začel s skrajno previdnim vzponom. Prvih nekaj 10m je Goličica še precej položna, te pa na levi ves čas straši odsekan padec v ozebnik. Nato se teren precej postavi pokonci (tam je tudi klin, ki ga je fotografiral avtor te teme) in treba je splezati kar fajno II., da pridemo na greben. Sam sem to naredil po južni strani, nato pa sem po grebenu "kot po jajcih" splezal do najvišje točke. Pri tem se mi je kljub vsej previdnosti v ozebnik odkrušila vsaj 20 kilska skala, ki je pristala s pošastnim treskom. Na vrhu je ostanek mejnega kamna ter odličen pogled na Šite in Travnik, Jalovec pa je na drugi strani le zastrašujoča skalna gmota. Sestopil sem seveda po isti in to izjemno previdno. Če bi ta vzpon s čim primerjal, bi ga z Rogljico - kratka, a z zahtevnim plezanjem nad hudimi prepadi. Sestop do Jalovške škrbine in z nje do melišča je bp, bi pa omenil, da je od razcepa Kotovo sedlo/Jalovška škrbina na dobrih 1500m do vstopa v "feratico" do škrbine izjemno malo markacij. To ni mišljeno kot kritika markacistov, saj se tisti del ves čas "malo spreminja", temveč opozorilo komu, ki bi tam hodil po temi/hudi megli. Nato pa še počasi do Tamarja in sprehod nazaj do Planice.