Rutarski Vršič

Hvala, Juš. Sem že zadnjič začela razmišljati, da bi bilo to najbrž bolje.

palček, tole poročilo od Bivaka pod Špikom do Za Aka pa težko čakam.

Uh, ločanka... Ne vem, koliko časa boš čakala. Mene nekatere ture čakajo že 2 leti ali več

@j., stezo sem videla vrisano na ttn karti, starejšega datuma. Nisem je še iskala. Ko sem šla na R. Vršič , se je ob bežnem pogledu nakazovala možnost prečenja desno, samo zatrep mi pa od daleč ni deloval enostavno prehoden. Je pa tako s temi vrisi, včasih držijo, včasih držijo samo delno ali pa sploh ne.
Čestitke za opravljeno turo.

Hvala, Pastirica. Ampak tale prehod (če je ali pa če ga ni) bi pa lahko bil kar izziv. Z dovolj veliko zalogo časa za raziskovanje in v primernem trenutku seveda . Če sem prav pregledal, naj bi šel desno malo za lepim razglediščem, ki ga sva ga slikala tako Palček (slika 7) kot jaz (slika 6)

Ja, kakšnih 10 min še navzgor, potem se steza obrne levo, pred tabo je pa itak stena. Najprej se, po karti sodeč celo spusti za 20 vm, tako, da bi lahko začel tudi malo nižje.

Popoldne je najlepše kazalo na Gorenjskem ter se zapeljal v Gozd Martuljek. Že dolgo je minilo, ko sem tam hodil na Rutarki Vršič se podal. Nad strugam v strmem delu gozd je nekaj podrtega drevja. Po nekaj časa se podla z vrh po grebenu v smeru Kukove špice, dokler bo čas dopuščal, na enem vrhu se ustavil razgledal....in počasi nazaj. Spodaj Za Ak slišal jelena, do bivaka in nazaj v GM.

https://www.relive.cc/view/v8qkk45gmKq zacetek septebra

V soboto sem z Blue in Nessy uživala v neokrnjeni divjini Martuljka - mimo Skočnikov smo se podale na neobljudeni Rutarski Vršič. Sestopile smo na drugo stran, za Ak, kjer se v ledeni vodi dodobra ofrišamo, pri Ingotu pa se okrepčamo z odličnim kislim mlekom in žganci. Nato pa po kolesarski z rolerji nazaj do avta.
Od Skočnikov dalje je pot še vedno dobro vidna, mimo podrtega drevja pa so narejeni obvozi, ki jih opaziš, če si vsaj malo stezosledca ali pa imaš s sabo psa stezosledca Presenetilo pa me je, da je bilo tudi pri sestopu z vrha veliko podrtega drevja, veliko več, kot ob mojem zadnjem obisku. Tudi tu so narejeni obvozi, v pomoč so tudi možici.
Vsekakor pa je to tura, ki je pravi balzam za dušo in telo

Rutarski Vršič - krožno iz Ingo-tove planine (Planina Jesenje)

Če se podate nanj iz doline in napravite krožno turo iz Martuljka ali iz Belega potoka, je to lahko že dnevna tura, če pa štartate od Ingota, pa za tako krožno pot porabite dobrih 5 ur, seveda ob predpostavki, da to pot (nima oznak ali markacij), vsaj približno poznate.

Naša – skrajšana verzija: gor od Finžgarjeve kapelice in po prečnici pod skalnim robom, dol pa po odseku PP-VI. v krnico Za Akom.

Stezica v prečnici je malo zaraščena, a med ruševjem še vedno dobro sledljiva. Pri »desnem obratu« iz prečnice na vrh, ko se pridružite poti iz Belega potoka, se je treba malo bolj razgledati naokrog. Sestop v krnico pa ima trenutno kar nekaj oviratlona - veliko podrtih dreves, ki včasih malo zmotijo orientacijo na poti, sicer pa brez drugih posebnosti, še klopov ni veliko. Ta bolj ali manj senčna tura je v poletni vročini pravi balzam za dušo in telo.

Danes sem parkiral pri zelezniskem mostu in sel proti Rutarskemu Vrsicu. S sabo sem vzel psicko, ki pa se ji je v cedalje bolj globokem snegu prevec vdiralo, zato sem nad Skocniki sklenil, da obrnem.

Da dan ne bi sel v nic, sem spremenil cilj in na poti navzdol zavil proti planini Zaprete, od tam pa odvil proti Glavi, jo obkrozil in se spustil do Finzgarjeve kapele, se vrnil v Gozd Martuljek in nato odpesacil po kolesarski stezi nazaj do mostu.

Z nekaj pocitki in z raziskovanjem ter iskanjem se je vse skupaj razvleklo na 8 ur. Pot v Beli potok sem poznal ze od prej in tam ni bilo posebnosti. Med odcepom za Zaprete in vse do kapele pa je bila orientacija veliko zahtevnejsa, saj se je v zasnezenem gozdu le obcasno dalo razbrat, kje poteka steza, teren pa je precej razgiban, vsepovsod je gozd in ponekod tudi podrta drevesa in ce gres malo predalec iz steze, lahko zarines precej v narobe smer in nevedoc tipas na napacnem koncu. Na nekaterih mestih je nekaj posprejano po drevesih, ampak se ni prevec za zanasat na to.

Tura je bila ena sama romantika, v gozdu je vladal popoln mir, od odcepa za Zaprete v dolini BP pa do kapele pa ni bilo nobenih cloveskih sledi. Iznad krosenj so me obcasno motrili martuljski velikani in iz strmih sten se je obcasno culo manjse plazove. Glede vzdusja je bila tole vsekakor ena izmed boljsih tur, ki sem jih naredil v zadnjem casu. Upam da jo kdaj ponovim v podobnih razmerah in da takrat v istem zamahu opravim se obisk Smrajke.