Ceria Merlone

Bila je, je in vedno bo eno najlepših prečenj v Zahodnih Julijcih. Izhodišče in cilj na Pecolu, ki je bil že zjutraj precej oblegan. Z Marjeto greva mimo stanov na planini proti vzhodu po cesti mimo planine Larice do planine Krni dol, potem pa gor proti prelazu Scalini, na drugi strani malo dol, potem pa gor na Škrbino prednje Špranje (Forc. Livinal del Orso). Nekoč bo treba prešteti kolikokrat sem prišel z južne in severne strani na to škrbino Kratek počitek potem pa v vzhodno steno Vrha Krnega dola, ki je bil že v senci (10.30h). Na vrhu naju ponovno pozdravi sonce v vsem sijaju in brezhibnem prostranem razgledu. Nadaljujeva proti Škrbini nad dolino (Forca de la Val)eno najlepših turnih smučišč v ZJ in spet gor pod Špik nad Špranjo, pa naprej na Špik nad Nosom in končno dol na Škrbino nad tratico, ter naprej do pod Špik hude police. Na slednjega nisva šla, saj sva bila gor že nešteto krat. Sledil je sestop na Pecol, koča že zaprta, na planini pa se dobi še marsikaj, menda bodo imeli odprto še vse nedelje v oktobru. Ceria - Merlone je pot presežnikov, še posebej na tako lep jesenski dan. Čas tam gor ni pomemben, je bil pa tokrat daleč najkrajši od vseh najinih dosedanjih prečenjih. Večina je sicer šla v nasprotni smeri, srečala sva jih nekaj čez 20, ampak nama je ta smer bistveno bolj ugodna, vsa težja mesta opraviš v vzponu.

Ceria Merlone (s koče Corsi na kočo Brazza in nazaj).
Dolžnostna tura vsakega gornika, pravi Tine Mihelič. Pa ni le dolžnostna, če želite nepozabno preživeti dan v gorah, imate voljo, kondicijo, znanje in željo, potem vam priporočam obisk te zavarovane poti, ki preči verigo Poliških špikov in kjer ni niti za trenutek dolgčas. Odsotnost telesa in prisotnost duha, bi jo najkrajše opisala. Po lepem uvodu prejšnjega dne (glej pri opisu Mrzla voda -C. Pupiss), jo zgodaj zjutraj mahneva po poti št.625 pod Kapno steno (v bistvu tudi pod Koštrunovimi špicami) levo od koče. Celotna pot poteka po izjemno lepih predelih, mimo številnih vrhov in vršičkov, stolpov polic… Vseh imen seveda ne vem več, vam pa priporočam vodnik Tineta Miheliča, Julijske Alpe, kjer boste pod št. 1268 našli vse. Res dober opis. Več bodo povedale slike. Naj pa opozorim na težavo, s katero sva se srečali. Na škrbini Forca de la Val (ne vem domačega imena) opaziva na novo napeljane jeklenice, poleg njih pa možica. Najdeva tudi kakšni 7m prusika, leži na poti poleg pol banane. Očitno izgubljen ob malici. Nekaj časa si ogledujeva, kam bi jeklenice peljale, potem pa se odločiva, da slediva lepim markacijam in odločni puščici, ki vodi navzdol. Saj veste, v dvomu po markacijah. Napaka! Očitno so pred kratkim spremenili potek poti. Malo pozno sva visoko v kaminu ugotovile, da je stara pot očitno le še markirana, a opuščena, ne le to, odžagali so tudi jeklenice, ki so zvite ležale ob bivši poti in na koncu sva za duševni mir uporabile prusik, najdem ob poti. Kakšnih 50m višje sva se pridružili novi poti, spet označeni le z možicem, markacije pa so tudi s te strani vodile v pravkar preplezano sr…e. No, nadaljnje pol urice sva hodile bolj v tišini in mlele preživeto, potem pa so stolpi, travice, lepote poti naredile svoje in naju vrnile nazaj v dobro razpoloženje in težava je zginila v pozabo. Ni bila najina napaka, markacisti bi seveda morali na nek način opozoriti na spremembo poti. Alessio bo najbrž pravi naslov. Drugih težav na poti ni bilo. Sestopili sva na pot, ki vodi s Špika hude police in do Koče Brazza, nato pa se preko Passo Scalini (uf, vzpona je za 400m) vrnile nazaj v domicilno kočo Corsi. Polento imajo dobro, pir kot rečeno drag, kava je 2€, gužve posebne pa ni bilo, saj se je za tretji dan obetala slabša napoved. Ob dobrem razpoloženju (sopotnico čisto meče iz tira že limonada) in obilici smeha sva preživeli večer, analiza gostov in domačina pa je bila tudi zabavna.
Za celoten krog sva porabili 11 ur, ob tem sva veliko časa porabili za fototermine (med sabo, s skalami, s kozli, kar s čim), kakšne pol ure pa naju je stala tudi zadrega v kaminu Špika nad Špranjo. Naredili sva približno 1500 višinskih navzgor in enako navzdol. Kaj naj rečem? Redko katero doživetje v življenju tako izpolni človeka. Naj povem, kaj sem rekla sopotnici? Pod sliko piše.

Prav vse, kar je lepega napisanega o tem prečenju, nedvomno drži. Prava pravcata pravljica! In doživetje je še toliko bolj pristno, če se v celoti ogniš železja (razen na kakšni 'hudi' polički). Popotovanje par exellence!

Lp.

Opis vzpona na Trbiško Krniško špico s slike 1 (menda ravno tvoj?), še vedno čaka v mapi želja... Enkrat bo tudi ta. Sicer pa je prečenje res potovanje, ki ga pomniš in kliče k ponovitvi.

Lidija, kdor čaka, dočaka.
Ah ja, Krniška špica ...

Lp.

Ta prekrasna tura, polna vrtoglavih razgledov je včeraj izpolnila marsikatere hribovske sanje.
Se pa strinjam z @Igorjem, da je bistveno bolj ugodna v smeri Škrbina prednje Špranje-->Špik hude police.

lp d

Noge so se odpočile, sanje (spomini) ostajajo. Če bi bila tura pol krajša, bi šel drug vikend še enkrat. Vsekakor jo zelo priporočam.

LP do naslednjič. U

V nedeljo sem bil s kolegi na tej poti - enkratno!!!

Po prespani noči v koči Corsi se v nepričakovano vetrovnem jutru napotiva na Škrbino prednje špranje, kjer se usmeriva na pot Ceria Merlone. Čeprav pošteno »brije« in se meglice podijo sem in tja, uživava v tem čudovitem prečenju. Se pridružujeva Mašeri, ki o tej poti pravi: »Treba je priti, videti, doživeti….«. Proti koncu ture pa se začnejo vrstiti presenečenja eden za drugim …Na Škrbini nad Tratico prejmeva Igorjev klic…naju sprašuje, kje sva in nama sporoča, da naju čaka na Pecolu…pospešiva korak in hitro sestopiva, snidenje kot ponavadi veselo, potem pa drugo presenečenje…Igor naju ni pričakal praznih rok, "postreže" nama z radlerjem, ki sva ga »sanjala« cel sestop Hvala!!!!!!!!!….Zapeljemo se še k Rabeljskemu jezeru na nekaj pošteno mrzlega in »uleti« še rozka…pa smo imeli »mini« srečanje hribi.net-ovcev ….Prijetnejši zaključek ture bi si težko zamislila….@rozka, res sva bila vesela, da smo se končno spoznali in obema hvala za super družbo

Gita! Najprej naj pohvalim lepe fotke! Za ptico, ki si jo slikala, pa naj povem, da je to "planinska pevka".

@pohodnik11, super, najlepša hvala

V nedeljo smo šli po poti Ceria Merlone - čudovito prečenje s krasnimi razgledi na Visoke ture, Dolomite, naše Alpe, kozoroge... Na vrhu Špika nad nosom pa neprijetno presenečenje! Prav na vrhu je v skalo zabetoniranih 6 ogromnih betonskih tulcev, naokrog pa leži orodje ter vreče s cementom. Očitno imajo italijani v načrtu uničit ta vrh. Ima morda kdo kakšno informacijo, kaj počnejo tam zgoraj?

Včeraj sva prehodila del poti Ceria Merlone.Začneva na planini Pecol,pod vrhom Špika Hude police zavijeva na Cerio Merlone in se preko Tratice nad Škrbino povzpneva na Špik nad Nosom.Sestopiva po isti poti nazaj.
V vsem se strinjava,kar ste napisali predhodniki...prečenje je prava gorska pravljica,nepozabno doživetje,ki ga zlepa ne pozabiš.Po tej poti sva hodila prvič,prav gotovo pa ne zadnjič.Še prideva,da prehodiva še preostali del do Škrbine prednje Špranje.

To čudovito pot sem v celoti, pred kakšnim mesecem dni, prehodil od Nevejskega prevala, preko Škrbine prednje špranje in preko prepadnih polic poliških špikov do planine Pecol. Nikoli mi še ni 11 ur hoje minilo tako hitro v prečudovitih razgledih, prehodih, in občudovanju naravne arhitekture, ki jo ta pot servira v svoji celotni dolžini. Tudi jaz se še vrnem, da prehodim pot Anite Goitan in še kakšno pot v tem delu Julijcev.

Pozdravljeni zanima me če kdo kaj hodil tam po zahodu me mika v nedeljo Ceria Merlone mislim da bi mi VI Igor tukajz nasvetom lahko pomagal hvala.V mislih imam seveda razmere (sneg, led itd.)Hvala

Igor, zanima me, koliko časovno je trajal vajin krog; torej start in cilj na Pecolu?
Ali so pri začetnem prečenju (Larica - Krni dol) kakšne težave z sledljivostjo poti? Ali trenutne vremenske razmere (sneg v vrhnjem delu) sploh dopuščajo razmeroma varno prečenje polic? V mislih imam namreč nedeljo.
Hvala.

Kar se tiče snega bi ta lahko bil v kakšni senčni grapi, tudi v ostenju nad ŠPŠ, kot tudi pri sestopu na Škrbino nad Tratico, ki je obrnjen na SZ stran. Za čas sem napisal, da tam gor ni pomemben, mislim, pa, da je bil krog sklenjen v 7 urah. S Pecola preko planine Larice in Krni dol ni kaj zgrešiti saj se hodi po cesti.

Super, hvala. Vsekakor dobro premisliti ali pa morda kar modro prestaviti. Bomo videli.

Torej gremo

Že grem.