Planina Lom – planika Kuk – planina Razor; avtor te strani je verjetno hotel bolj vtise zimskih razmer s tega konca naše dežele, pa da ne odpiram nove teme, tu dodajam utrip mojega zgodnje jesenskega potepanja izpred parih dni tod okrog. Zaradi popoldanske urice nisva mogla več skočiti kam višje, pa sva se odločila kar za bližnje planine. Pot naju je vodila mimo »uverture« v dolino »smagardne reke«, čudovitega Mosta na Soči, nato do Poljubinja, po dokaj ozki cesti do manjšega parkirišča, kjer se začne TNP - pred planino Lom; planina je res lepa in ponuja širok pogled na verigo Bohinjskih gora s te strani, začenvši od Črne prsti naprej in z Žabiškim Kukom v ospredju; še vedno so se pasle kravice, menda že tudi tiste z višje ležeče planine Razor. Pot sva nadaljevala po rahlo vzpenjajoči cesti do planine Kuk, od tam pa do planine Razor. Koča na planini Razor kar diši po čistoči in toplini in je dobra odskočna deska za nadaljnje ture, vendar že končuje sezono in bo odprta le še ob vikendih. Razgledi, kaj bi govorila, prelepi: že med potjo naju je pozdravljal Krn, nato pa izstopajoči Tolminski Migovec, takoj zadaj za kočo skoraj z nosom trčiš v vzpenjajočo verigo vrhov, dosegljivih v 1-3 uri, Škrbina, Vrh nad Škrbino, Meja, Rušnati vrh, Globoko, Vogel , kljub rahlim meglicam sva bila deležna razgleda celo na tržaški zaliv, spodaj pa na dolino in lepe Tolminske ravne; nazaj grede sva se ob cesti ustavila še pri koči na planini Stador, se povzpela na Kobalo, vzletišče nad Tolminom in opazovala dva pohodnika pri vzponu na Kobiljo glavo (1 urca), sama sva bila že prepozna. Ni zastonj napisal goriški slavček: »Tu zelen dol in breg, tu cvetje že budi se, tu ptičji spev glasi se, …zakaj nazaj? nazaj v planinski raj!« lp