Vrtaški vrh 1898 m

Ko sem zjutraj skozi okno uzrl namočene ceste in južne noči,sem namesto smuči posegel kar po krpljah.
Ker že kar nekaj časa nisem bil nad Mojstrano,prkiram kar tu in jo urežem na Vrtaško planino.Strma pot je še vedno polna zoprnega listja,kar je moteče predvsem na povratku-drsi!.Na planini srečam varuha triglavskega parka,ki hodi malce naokoli,le sveže sledi medveda ga malo begajo.No,jaz po kratki malici in ogledu zimske sobe,odrinem s krpljami naprej na Vrtaški vrh po razgled.Sneg se začne na izravnavi planine,do 1m,na grebenu zgoraj na južnih pobočjih pa ga vztraja tudi približno toliko,grebenskega napihanega pa še precej več.Zaradi odjuge in gnilca na južnih pobočjih,se odločim za lažji dostop po grebenu.S krpljami je šlo kar lepo,brez pa bi bila huda muka.Nekaterim ožjim grebenom zgoraj se izogibam,zaradi morebitnega zdrsa na sever.Zgornji greben je začuda držal z debelo ojuženo skorjo in malce je sveže popihalo.Razgled z vrha čudovit.Sneg nazajgrede pa se je že tako ojužil,da sem moral celo s krplami previdno drseti-manevrirati po pobočju in izbirati primerne terene,da sem prišel dol.Nižje v dolini pa takšna sopara,da sem najprej oddrvel še do reke bistrice po ohladitev nato pa do avta.

Na današnji dan je bilo res treba v hribe, praznik je in še tako lepo vreme.Na Vrtaškem vrhu še nisem bila zato je bil že čas,da pogledam tudi tam gor.Pa me pričakajo taki razgledi,da je kaj.Na Vrtaški planini je skrinjica z vpisno knjigo,malo ljudi zaide sem gor vsak dan samo po eden le v soboto jih je bilo več.Danes sem se vpisala samo jaz,nikjer žive duše še gamsa ne vidim nobenega,škoda.Pa grem kmalu naprej proti Vrtaškemu vrhu.Spet je kar konkretna strmina a so razgledi taki,da gre kar hitro proti vrhu.Gor pa res razgledi,da samo stojiš in gledaš in vse to samo za mene danes.Kar dolgo se zadržim na vrhu in se grejem na zimskem soncu.Pri povratku je bila pot še vedno pomrznjena in trda od koče nazaj dol si je dobro nadeti dereze,zadostujejo štiri zobe,vmes je že veliko kopnih delov poti.Bil je res lep dan v gorah.Lep pozdrav in srečno vsem.

Tale Vrtaški vrh sem imela že nekaj časa »ogledan«, včerajšnje lepe fotke ajde pa so me spodbudile, da sem na hitro spremenila načrte za danes in se še sama odpravila gor (Hvala, ajda! ) Razmere podobne kot včeraj, le kopnih odsekov poti do planine je zaradi otoplitve praktično iz ure v uro več…Čudovit vrh z božanskimi razgledi….Bo treba ponoviti še jeseni, ko bodo žareli macesni…

Gita lepo,da si tudi ti uživala ob razgledih z Vrtaškega vrha.Mene pa sedaj vleče tudi na Sleme,bo treba gor ko sneg skopni.
Srečno

Ja najbolje je vzeti krplje... pa naprej na Sleme zakaj čakati da sneg skopni?

Je bil kdo pred kratkim na Slemenu?

Kakšne so razmere, je še precej snega?

Fotografirano v nedeljo s Karavank. Upam, da ti kaj pomaga.
Snega je torej še.. Celo na in pod Jerebikovcem še leži.
Lp! h

Lp!

Hvala....

Danes sem bil namenjen na Sleme preko Vrtaške planine, vendar sem prišel samo do Vrtaškega vrha. Vreme enkratno, snežne razmere pa ravno nasprotno.

Nov, nepredelan sneg, klože, ugrezalo se je mestoma do riti, proti vrhu Vrtaškega vrha, pa se je z zahodne smeri kar dvakrat zaslišalo meni poznano bobnenje in že takrat je bilo jasno, da s Slemenom danes ne bo nič. Na Vrtaškem vrhu se odprejo pogledi proti Slemenu, ki so samo potrdili veliko nevarnost plazov.

Do Vrtaške planine ni problema. Od planine naprej sem kot prvi zagazil v nedotaknjeno belino, vendar me je kmalu dohitela večja skupina, katerim (predvsem fantom) gre večina zasluge, da je gaz do Vrtaškega vrha sedaj narejena. No malo tudi meni, njihove punce je pa baje zeblo. Fantje hvala.

Razgledi na vrhu pa itak enkratni, vse obsijano z soncem.

Pozdravljeni, zanima me , če ima kdo informacije o poti na Vrtaški vrh in Sleme.

Je bil kdo zadnje dni na Vrtaškem vrhu oz. zanima me predvsem pot do Vrtaške planine?
Sicer gremo v nedeljo preverit, samo kaka sveža informacija s terena pa vedno prav pride , ker nismo ravno izurjeni v zimskih "vzponih" ?

Noben nič o Vrtaškem vrhu ali Slemenu, pa sem šla pogledat. Pridno opremljena z vsem, na nahrbtniku so bile krplje, pa dereze, pa cepin. In je na njem tudi vse ostalo. Pot do Njivic je skoraj v celoti kopna. Do Vrtaške planine je pot popolnoma kopna in suha, le neusmiljena strmina je še vedno ostala. Nikoli mi ne bo jasno, kako za vraga gredo tam krave dol? (ajd gor še razumem, čeprav se mi smilijo). Planina je namreč še aktivna in skoraj si znam predstavljati, da se v tisti strmini navzdol ubogim mukam nabere vsa koža z riti na glavi.
Do Njivic sem šla po spodnji poti, pod Vrtaškim vrhom, ki je lepo prehodna. Kar je snega, je v ostankih in ne moti. No, z Njivic sem poskusila proti Slemenu, a ni bilo vidne ne poti, še manj gazi, in nekako se mi ni zdelo riniti sami tja gor, se je pa na tem delu tudi vdiralo. Po tej strani sem se zato ob robu vzpela na Vrtaški vrh. Razgledi danes neomejeni, niti preveč vetrovno ni bilo, prvega človeka (in edinega) pa sem srečala popoldan skoraj že na dnu. Če se boste na tole potepanje spravili, vam ne bo žal, prve pomladanske rožice že bodejo, od podleska do pomladanskih sviščev, res da boječe, a tu so. Zakaj pa je tura vedno bolj samotna kot ne, vam bo pa po dveh urah hoje čisto jasno. Priporočam, npr. jutri.

lepe slike lidija

Predzadnji dan v letu sem si že med tednom predstavljala, da bom preživela nekje nad Mojstrano. Vse do zadnjega sem vztrajala na tem, da gremo na Jerebikovec, nato pa kot "strela z jasnega" udari predlog Vrtaški vrh. "Veš, je precej bolj razgleden kot Jerebikovec", pravi prijatelj A.
Zjutraj se dobimo kar na parikingu pred hramom slovenskega planinstva. Še nič določenega, kam jo 'čmo mahnt. Potem pa...kar brez debate na ta izjemno razgleden vrh.
Pot je v začetku polna listja, pod katerim se nekoliko višje skrivajo tudi zaplate ledu...Strmina ne popušča, se pa zato kar hitro začnejo odkrivati tisti...najlepši in najmogočnejši nad dolino Vrat. Med potjo seveda precej fotografiranja, pa slačenja, pa okrepčitev...pa predvsem dobre volje. Nekoliko višje gor nas dohiti domačin s psom. Sta kar hitr šla naprej, nam pa se ni prav nikamor mudilo, in smo ves čas uživali ob vedno večjih in lepših razgledih...ter seveda toplem sončku. Pot je ves čas seveda lepo uhojena, le mestoma je precej ledena...ok, gor še ni problem, bolj bo adrenalinsko za dol. Vrtaška planina s kočo se kmalu prikaže nad nami...ravno nasproti nje pa že del tistega, kar smo pričakovali...razgledi da se šika. Prepustimo se sončku...martinčkamo se vsaj kako uro...pa kako prijetno in zabavno je bilo. Sami smo. Tišina, mir, razgledi...neprecenljivo. Vpisna skrinjica je še vedno tu, a nas tokrat nič ne vleče, da bi se vanjo vpisali. Sledimo lepo uhojeni poti...strmina še vedno vztraja..in vztraja. Nekoliko višje gor srečamo občasnega oskrbnika planince. Pravi, da je imel v planu Vrtaški vrh, a da ga bo zaradi takojšnjega udiranja, kar ognil...zato je raje obrnil. Ok, mi pa trmasti kot smo, gremo naprej. Proti Njivcam tako gremo raje po spodnji poti...je tudi bolj razgledna. Potem pa ta...varuh gorske narave...no ja, bolj kralj, vsaj zame...hitro zbeži med drevje, pa se spet malo ustavi, lih toliko, da ga nekajkrat slikamo. Parkrat malo tipično požvižga, nato pa zbeži tja nekam...med skale in sneg. Na Njivcah se nam odprejo razgledi vse tja daleč proti zahodu...in Karnijskim Alpam...Misleč, da je naš vrh na levi strani, gremo v smeri Slemena...tu udiranje...vse tja do riti...Hja, tud pošteno zakolnem nekajkrat, a si rečem, tudi to mora biti...Na grebenu razgledi...veličastni, lepi, nepopisni, mogočni...Sestopimo, ugotovimo, da moramo pravzaprav na vrh ravno nasproti nas....Nč, pa pojdimo...zgleda uhojeno. V začetku je hoja prav prijetna...potem pa spet ustaljeno-udiranje do riti, najhuje je takrat, ko se še noga zagozdi med rušje. A s toliko mere trme in vztrajnosti gremo naprej...kot kaki neustrašni borci...Ponavljajoče se udiranje nam jemlje precej moči, tako da smo na vrhu tako srečni, ker smo s tem končali. Od tu pa razgledi...ne vem kaj naj rečem...na vse...Kukova špica s Slemenom pod njo, pa Stenar s Križem, Triglav z Cmirom, Vrbanovimi špicami in Begunjskim vrhom, zadaj Debela peč, pa Karavanke s Stolom, Begunjščico, Golico, Dovško Babo in seveda nezgrešljivo Kepo, zadaj pa Visoke ture in Karnijci...za bogove, predvsem pa za dušo. Na vrhu nas je kar nekaj...presenečena. Sledi sestop proti planinci kar direktno dol po grebenski poti...Mestoma spet udiranje do riti, torej nič novega. Za gor je bolj naporno, kot tista druga pot. Ko se končno borovci končajo, smo zares veseli, da se nam ne bo treba udirati. Počasi in vztrajno gremo naprej do planince, kjer si midve nadeneva priporočljive verigce, ki so nama precej dobro služile. Led, ki se skriva pod listjem, je prav hinavski, tako da si lahko prav hitro na riti. Strmo pot, po kateri sestopamo, kaj kmalu občutim na prstih. Že v mraku opazujemo barve nad Karavankami...lepo je. Nataknemo si čelke, ki nam vse do izhodišča osvetljujejo pot.

Čudovit dan, ki je prikazal tudi že znanilce pomladi. Popki telohov so nekje že pokukali na plano. Odločimo se še, da obiščemo za konec še Planinski dom. Razstava slovenskega planinstva je super. Da o opisih in razstavnih predmetih sploh ne izgubljam besed.

Za konec še SREČNO, VARNO IN LJUBEZNI TER SREČE POLNO LETO 2013. Uživajte.

Enkratno,kot vedno!

V nedeljo pa nekam, kjer še nisem bil. Glede na to, da že 2 leti počitnikujem in delam v Mojstrani je bilo treba pogledat domače konce. Na Vrtaški planini sem bil pred cca 25 leti, potem pa še ene 8 let nazaj na Votlem Slemenu iz Martuljške strani. Tako je bil cilj jasen, nekam proti Slemenu s smučanjem proti Belci, saj bo na sever sneg precj boljši. Ob 4h zjutraj štart iz stanovanja kar s pancarji na nogah in smučeh na rami. Razveseli nas gaz, ki vodi proti Vrtaški planini, če le te ne bi bilo bi bili ob 5h po vsej verjetnosti že nazaj v topli postelji. Pot je res strma in kmalu se izkaže, da varčevanje pri teži samega nahrbtnika danes ni bila dobra izbira. Ker imam za večino turnih smukov super ultra lahek nahrbtnik nanj ne morem pritrditi smuči. Tako sem jih včeraj dobro uro nosil na ramah in preklinjal svojo neumnost.

Več na: http://gorski.vodnik.alpinizem.net/blog/

V iskanju večjega kolenogriza od hišnega kuclja, sem končno našla tisto kar sem iskala V ponedeljek sem spoznala tole čudovito goro in tako kot je napisala LidijaJesih... ja, po 2h ti je vse jasno. Ko sem občasno pogledovala proti Jerebikovcu in ko sem videla, kako naglo se na tej poti premaguje višina, mi je bilo jasno tudi to, da to ne more trajati v nedogled Breg, tisti tapravi, se po planini umiri. Sneg vztraja le še na vrhu, pa spotoma kakšna mala flikica, sicer pa je pot v celoti kopna. In tudi vreme je zdržalo. Je pa v tem letnem času prelepo, vse se prebuja, zeleni in cveti... Ker sem gledala zimske slikice, vem da se bom vrnila tudi pozimi. In zvečer bo spet lepo čutiti tisti malček utrujenosti...

zdravo , ali nekdo ve kako je stanje ne oznacene poti od Pericnika do Vrtaške Planine ? rabim varjanto za pohod ekipe iz Italije ker bom vodil konec junija na Vr. Sleme, vnaprej hvala.