Včeraj sem si zopet omislil ta nenavaden pristop na Razor. Klasičen parking pod tretjo serpentino, skoraj pol ure 'ogrevanja'do koče v Krnici, čaj ter kratek čvek s pohodniki, namenjeni na Špik. Čeprav sem štartal pozno, sem do vrha Kriške stene užival v prijetni hladni senci. Glede železja v steni se izpred petih let ni praktično nič spremenilo, saj je razen ene ohlapne jeklenice vse super. Žal se tudi markacije niso nič spremenile, razen še bolj so obledele.
Kmalu skrenem s poti, ki vodi na Kriške pode v strmino proti robu Kriške stene. Od zadnjič mi je ušlo iz spomina, de je sestop z nje zelo zahteven in sem se moral kar potrudit. Seveda brez obiska Šplevte ni šlo, saj si gor v dobrih desetih minutah. Z nje je izvrsten razgled, posebno proti Razorju in smeri mojega pristopa. Na srečo je izredno strmo melišče dokaj kratko in hitro sem bil pod steno.Tu pa joj. Malce sem hotel improvizirat in sem začel napadati steno preveč z leve strani, vendar se je stena hitro uprla. Previdno sestopim (cca 20m četrt ure
) in poskusim malce desno še enkrat. Ista pesem, s tem, da se mi je podrl na videz dober oprimek - rešil me je sistem treh točk. Adrenalin naraste, vendar me reši stara buča - takoj dol. V tretje gre seveda rado. S tem sem izgubil debelo uro. Končno najdem pravi vstop, kjer sem šel že dvakrat gor - do skrinjice je pol ure dobre dvojke.
Sestop klasika po markirani, pavza pri Pogačniku, nato za dobro Šmarnco vzpona, ter zoprn sestop s stene,saj je bilo sonce neusmiljeno. Od tam, pa prav do Malega kota z njim nisem imel več težav.
Tokrat tuširanja ni bilo, kremšnita pri Dani pa ni izostala.