Rezijanska dolina je lepa, pa tudi zelo odmaknjena in daaaaleč. To je tudi glavni razlog, da je napis na listku želja »Velika Baba in Skutnik iz Rezije« že kar malo zbledel, tako dolgo sva odlašala. Ker pa se te dni mudiva na Bovškem, se nama je želja vsaj po kilometrih toliko približala, da sva jo včeraj uresničila. Pa tudi od tu ni bilo ravno blizu. Morda po kilometrih že, po porabljenem času pa ne, zlasti če izberete, tako kot midva, tisto cesto čez Učjo in sedlo Karnica. Vredno jo je prevoziti. Ker je zanimiva in slikovita in ker šele ko se voziš po njej dojameš vso zaprtost, težko dostopnost in »odrezanost« Rezije od ostalega slovenskega ozemlja. Cesta je ovinkasta, ponekod izjemno ozka (da bi še pešca komaj prehitel
), vendar lepo vzdrževana in tudi asfaltirana skoraj čisto do planine Kot, ki sva jo vzela za izhodišče.
Parkirati je potrebno kakih deset minut pod planino. Na njej sva potem poiskala začetek poti 642 in se prek planine Zgornje Brdo (Berdo di Sopra) povzpela do bivaka Manzano (po novem Franco Constantini) pod Mulcem.
No, ni šlo tako hitro, kot se bere. Nekje na pol poti proti bivaku vidiva vzleteti nekaj velikega. In potem pristati. In vzleteti naslednjega in spet pristati. Ustaviva se in opazujeva. Pobočje je bilo še v senci, zato kar dolgo traja, da rešiva »uganko«. Na veliki skalni gmoti opaziva posedati res številčno jato beloglavih jastrebov. Najmanj petnajst sva jih naštela. In potem še dlje stran od poti na travnem pobočju še kakšnih deset. Čudovito jih je bilo opazovati, pa čeprav so bili precej daleč stran. Sem ter tja je kakšen vzletel in v slogu odličnega letalca zaokrožil nad teritorijem, večinoma pa so mirno sedeli in si dali opravka z jutranjim »umivanjem«. Sva želela počakati, da jih obsije sonce za kak lepši posnetek, pa je le trajalo predolgo (no, če bi bilo po moje, bi lahko kar tam zaključila turo
). Prav zares sva se počutila »počaščena«, da nama je bilo dano videti ta lepa in ogrožena bitja v takem številu in tako od blizu.…. Se ne zgodi ravno pogosto….
Po dobri uri le nadaljujeva do bivaka, kjer sta naju pričakala kozorogova samica in njen mladiček. Malo smo se spogledovali, potem pa sta jo pobrisala. Po kratkem postanku sva nadaljevala po grapi proti sedlu Med Baban (pot je precej strma, ponekod gruščnata – čelada morda ne bi bila odveč) in naprej na Veliko Babo. Pot je tudi od sedla naprej vse do vrha lepo označena (in ne gre za nikakršno zelo zahtevno brezpotje, kot sva prebrala v vodiču). Sledilo je razgledovanje...brez meja...
Po isti poti sva sestopila nazaj do bivaka potem pa nadaljevala na prijazen travnat vrh Skutnik ter z njega po drugi strani (pot 741) sestopila nazaj na planino Kot.
Prelepa tura z doživetjem, ki ga ne bova pozabila...