Lopa (2406 m)

Tone, verjetno res; upam, da imam katerega od teh ze "v malhi". Mi bo zanimivo, ce jih bos tukaj "izdal"

če primerjate višje Kaninske gore po težavnosti pri običajnih - normalnih dostopih, je verjetno najtežje dostopen Črni Vogel (2.422m) med Laško Planjo in M.Kaninom.

Vzpon na Lopo (2.406m) po vzhodnem grebenu je zdaj markiran z rdečimi pikami (kot to delajo Italijani), po mojem današnjem videnju dokaj logično in lepo sledljivo, tako za gor, kot za navzdol pri sestopu. Nobeni obvozi niso potrebni.

Dve krajši bolj zahtevni mesti (eno takoj pri vstopu na greben nad škrbino in drugo v drugi polovici preden pridete do vršnjega grebena) zahtevata plezanje težavnosti I. in ne več, če se držite predlagane smeri. Obe mesti imata tudi zabit klin in vrvno zanko za varovanje, v kolikor bi to bilo za manj izkušene potrebno.

Tudi drobirja/grušča na grebenu ni pretirano veliko, je pa veliko možicev, ki so na vsej poti "pametno" postavljeni.

Lopa ima na vrhu skoraj vedno tudi domačine (radovedne gamse), in ti so še najbolj nevarni, da sprožijo kak kamen kdaj navzdol.

Nove vpisne skrinjice na Lopi danes še ni bilo, je pa še stara in zraven papirni blok v steklenem kozarcu od kumaric.

Zanimiv brezpoten vrh je Lopa. Pa niti nismo nameravali letos. Toda , ko enkrat zaideš v te konce te kar vleče nazaj. Da ne bi bila tura predolga sedaj, ko so dnevi krajši se odločimo za vzpon z italianske strani. Sele Neveje. In na Prevalo. Naprej pa nismo poznali poti. Nada je imela opis s Planinskega vestnika. Marjan pa nekaj slik prav od tu s hribi net. Malo nas je skrbelo da ne bi popoldne prišlo do kakšne plohe. A je ni bilo. Vreme zelo lepo. Niti hladno ni bilo. In prav nikogar nismo srečali. Do vstopa v plezalni del je lepo vidna potka. Kar nekaj časa hodiš po melišču. Potem pa v steno, kjer so res v pomoč možici in rdeče pike.Treba je biti previden . Sploh ob sestopu, ker je kar dosti drobirja na poti. Sestopili smo po poti vzpona. 16.9. 2020.

19.9.2020/Lopa/Monte Leupa/Normalni pristop na vrh Lope poteka z vzhoda po nezavarovani stezi označeni z možici.Vzpon iz krnice poteka po južni strani kjer na zahodni strani prestopimo na severno Italijansko stran po dolgem melišču pridemo na vzhodno stran Lope kjer se začne pravi zahtevnejši del vzpona.Današnji vzpon se je začel nad postajo B,skozi dolino Krnice na Prevalo,prestop na severno stran in po dolgem melišču do škrbine na vzhodni strani Lope,kjer se začne bolj zahtevna ne zavarovana pot.Vedno ko grem sam v hribe izberem kakšno tako manj obiskano ne zavarovano goro.Danes je bilo tudi tako in upal sem da bom na vrhu sam ,tako je tudi bilo kake pol ure ,na kar sta prispela še dva navdušena planinca iz Cerknice/Ana in Viktor Adamič .Na samem vrhu po navadi ostanem eno uro ampak ob današnji prijetni družbi ob sproščeni in zanimivi debati sta šle več kot 2Uri kot bi mignil.Po sprejetem klicu me boljša polovica spomni da sem že več kot dve uri na vrhu se poslovim od prijetne družbe in gasa v dolino,,od nadaljnega raziskovanja grebena me odvrne vroče vreme in preveč pokurjenga časa na samem vrhu tako da se vrnem po poti uzpona.Po prihodu domov mladina me spravi še na mali vrh pod Mangartom na sončni zahod.

Danes, 16. oktobra na lep jesenski dan iz sedla Na Žlebeh po mulatjeri do odcepa. Tista pentlja do zgornje postaje žičnice se mi je zdela malo odveč, zato sem jo skrajsal. Po travah in med balvani do steze ki vodi do sedla. Od tam so že pred mano vse opisali. Zelo lep, razgledni vrh.. še gamsi so radi tam. Nazaj isto .. malo po bližnjici mimo brezen, ki jih tu ne manjka..

Da ne pozabimo, da je bilo nekoč to slovensko ozemlje, uporabimo tudi slovenska imena: sedlo V Žlebeh. Pa brez zamere.

Tudi na Poliški Špik ne smeš pozabiti, Silvo

...tudi na Špik nad Policami ne.

Po parih letih ponovno na Lopo z Italjanske strani. Na melišču je sneg, greben je kopen.

Včeraj se malo pred osmo oprtam nad vasico Plužna in se zaženem v breg. Po lepi mulateri se vzpnem do planine Krnica. Nadaljujem naprej proti Prevali. Med hojo razmišljam: Prestreljenik ali Lopa? Odločim se za slednjo, saj pozimi še nisem bil na njej. Nekje na višini 1500m iz doline Krnice odvijem desno v breg proti južnim pobočjem Lope. Nižje sneg dobro drži, nad 2000 metri pa je že dobro odjužen tako da vlečem kar lepo špuro. Na začetku me pričaka sitna prečka, višje pa gre lepše in hitro sem na grebenu. Vem, da sledi najtežji del. Situacijo otežijo še snežne razmere, saj je na vrhu nekaj švoh skorje, spodaj pa je sneg suh in nepredelan. Nekako se prebijem čez strmi skok in po grebenu nadaljujem do vrha. Privoščim si malo pavze in opazujem dva, ki smučata s Prestreljenika. Preveč se ne obotavljam, saj sonce dela svoje. Previdno sestopim po smeri vzpona nato pa zavijem na italijansko stran in v senci severnega ostenja prečim proti Prevali. Tu si privoščim kosilo, čeprav ni nič kaj prijetno, mrzlo in nekaj severnika. Sem edini pešak med smučarji.
Po kosilu se spustim nazaj v temo Krnice. Sneg je trd in omogoča hiter sestop. Malo nad planino spet ulovim sonce. Na planini srečam dve domačinki, s katerima se malo pogovorim. Pravita, da v dolini že leta niso imeli snega. Sem jima kar fouš. Ko sonce zaide za goro, sestopim po udobni mulateri nazaj do avta.
Bil je lep dan v hribih.