Minuli teden sem imel več dela in prišlo je nekaj počitka z ozirom na visokogorje južno od Innsbrucka, zato sem sem se odpravil na dve presenetljivo dolgi in razmeroma zahtevni turi proti skalnim pregradam severno od tirolske prestolnice. Tokrat sta me pospremila prijatelja, ki sta hvaležno odstopila fotoaparat, da sem naredil nekaj slik, ker je moj telefon trenutno kaputzky; teh je tako tokrat izjemoma manj, bolj za vzorec, zato pa jih bo ponovno več ob opisih, ko bom imel nekaj več časa.
1.) V sredo sva s kolegico šla na najvišji vrh velepregrade Nordkette, ki sem jo že omenjal in ki tvori naravno kuliso visokogorja nad Innsbruckom, Kleiner Solstein (ja, mali in en veliki). Tokrat sem izjemoma pustil mojemu staremu avtu nekaj počitka in spričo ugodnega izhodišča z železniške postaje Hochzirl (nad bližnjim mestecem nekaj km zahodno od Innsbrucka) sva se do njega odpravila z vlakom.
Prvi suh dan po nekaj dneh deževja vseeno ni prinesel vremenske renesanse; jutranja megla je ob poti ostala skoraj do večera, videlo se je bolj miopično, sva pa bila zato deležna nekaterih magičnih trenutkov, tudi redkega vremenskega pojava.
Sama pot do priljubljene Neue Magdenburger Hütte ni nič posebnega, postreže pa okolica koče z zanimivim asortimentom lam. Nadaljevala sva po poti Höttinger Schützensteig, ki se v privlačnem ambientu prepadno vije po ozki stezi pod temnimi stenami zahodnega Karwendla. Na poti je nekaj varoval, ki pridejo prav v mokrem, preplezati pa je potrebno tudi kratek skok (največ I, neizpostavljeno). Po kaki uri in pol sva prispela na prostrane (no, to je bilo morda bolj čutiti, ker se je videlo le nekaj metrov v dalj
visokogorske travnike in kmalu zatem do razpotja, kjer se mdr. razideta zahteven vzpon na Kleiner Solstein in lahka pot na skoraj sto metrov nižji Grosser Solstein.
Kakor mi je bilo podano, je bila pot na Kleiner Solstein (2637 m) šele pred kratkim (novo?) markirana in mestoma zavarovana, kar se vidi na relativno prvinskem značaju poti. Potek? Sprva čez strm prag, nato preko zmerno dolge izpostavljene police, zavarovane z jeklenico, nato strmo preko širokega rebra gore z občasnim poplezavanjem (mestoma I, če pozorno sledimo markacijam, sicer lahko malenkost več) in končno preko razglednega - ko so razgledi omogočeni, seveda, čeprav je mestoma razkrita spoštljiva globina na obeh straneh nakazovala veliko - vršnega grebena do najvišje točke.
Ocena? Höttinger Schützensteig je zahtevna dobro označena pot, ki pa zahteva nekaj pazljivosti v mokrem; zaključni enourni vzpon na Kleiner Solstein je nekoliko resnejši podvig, ki zahteva obvladovanje gibanja v strmem in mestoma izpostavljenem svetu, a izkušenemu gorniku ne bi smel predstavljati prevelikega izziva.
Še glede razmer: vidnost indicirajo slike, sem pa prvič v 15 letih aktivnega pohajkovanja v gorah uzrl vremenski fenomen, ki ga imenujemo glorija, in to prav z vrha gledoč proti globini; gosta megla se je na čase toliko umaknila, da so se v daljavi v precej mistični podobi videli zasneženi vrhovi Stubajskih in Ötztalskih Alp. Na poti je bilo nekaj novozapadlega sveta, ki pa ni povzročal posebnih preglavic; pot je dobro označena in na mestu, kjer je to res potrebno, zavarovana.
Ker sva bila spričo poznega odhoda že kar pozna in je vzpon zahteval preko 6 ur (in nekaj več kot 1700 m višinske razlike), sva se hitro vrnila do razpotja in se od tam po lahko prehodnem širokem grebenu povzpela še na manj zanimivi, nižji, a prostrani Grosser Solstein (2541 m), od tam pa po enolični poti, kjer pa so se zlagoma vse bolj razkrivali širni razgledi po Karwendlu, Stubajskih Alpah in dolini reke Inn, do koče Solsteinshaus in od tam v dolino, kjer sva uspešno prebrodila vožnjo z večernim vlakom.
2.) Hohe Munde - zahodni (2662 m) in vzhodni (2592 m) vrh
Po zračni črti je Hohe Munde, ena najbolj prepoznavnih in najpogosteje občudovanih gora v tem delu Tirolske, le nekaj kilometrov oddaljena od zahodnega Karwendla in Solsteinov; vendarle spada že v drugi značilni sklop Severnih apneniških Alp, Miemingersko pogorje. S svojo plečato podobo, ki jo klešejo velike stene, ki padajo skoraj 2000 m v dolino, se najbolj postavlja nad mestom Telfs, kateremu dva vrhova Hohe Mundeja sotvorita značilno veduto.
Kljub mogočnemu videzu gore vzpon na Hohe Munde, ki sicer tvori vzhodni rob Miemingerskega pogorja (čigar visoka planota velja za enega najlepših predelov Vzhodnih Alp), ni pretirano težaven - slednje velja predvsem za vzhodni vrh, ki ga za cilj izbere velika večina planincev, zahodni, nekoliko težje dosegljivi deležnik, pa je precej manj obiskan. Tokrat smo opravili (krožno) prečenje Hohe Mundeja, pri čemer smo se najprej povzpeli na zahodni vrh in nato preko vzhodnega nadaljevali dolg spust do izhodišča.
Par dni po Solsteinih sem odgovoril na željo prijatelja, ki je že dolgo prigovarjal k temu vzponu, pridružila pa se nama je tudi prijateljica s Solsteinov. Tokrat so jutranje meglice resnično kmalu pobegnile in že kmalu nad Gaistal Alm smo lahko uživali v širokih razgledih, ki so nas spremljali ves čas. Sama pot do neizrazitega Niedere Munde (2059 m) je precej monotona, a spričo lepe okolice in razgledov prijetna; od tu se do vrha vzpenjamo po sprva širokem zahodnem grebenu. Kamnita pot nas pripelje razgledne točke, od kjer je moč videti potek zavarovane poti, ki bo pripeljala do vrha; nekoliko se spustimo, nato pa sledi cca. 150 višinskih metrov malo zahtevne "Hohe Munde Klettersteig" (po avstrijski lestvici do B), ki pripelje skoraj do vršne planote Hohe Mundeja. Svet je krušljiv, zato čelada sploh ni odveč, samovarovalni komplet pa izkušenemu bržčas ni potreben. Pot ni posebej izpostavljena, razgledi pa so imenitni. Po dolgem vzponu smo po okoli 7 urah in opravljenih cca. 1700 višinskih metrih z doline prispeli do zelo prostrane vršne planote; križ, ki označuje zahodni vrh Hohe Mundeja, stoji nekaj metrov pod najvišjo točko na razglednem mestu visoko nad Telfsom.
Z vrha smo se nekoliko spustili in po strmi, a ne posebej zahtevni poti pristopili še na podobno prostrani in razgledni, a manj mikavni in nižji vzhodni vrh, od tam pa se po strmi poti preko številnih okljukov spustili do koče Rauthhütte ter po gozdnih cestah do avta, kamor smo prispeli prav ob sončnem zahodu.
Prečenje Hohe Mundeja je dolga in naporna tura s precej spusti in ponovnimi vzponi ter dokajšnjo višinsko razliko. Tehnično tura ni posebej zahtevna; vsa težja mesta so zavarovana, ferata pa je razmeroma lahka. Vremenske razmere so bile solidne, saj je bilo stabilno, ni bilo prevroče, le značilna poletna motnina je nekoliko kazila sicer silne razglede; Hohe Munde je resnično odličen razglednik, ki ga lahko gostu v tem okolju le priporočim. Morda pa se bo, tako kot jaz in kolega, vanj zagledala, ko bo kot orjaška skalna prikazen vstal z megle, ko se bo nič nepričakovanega sluteča gostja vozila mimo Telfsa...
Kakor koli že, pred načrtovanimi vzponi višje je bil minuli teden namenjen že dolgo ogledanim turam, ki nista postregli s silnimi višinami, zato pa presenetili z velikopoteznostjo, napornostjo in, sploh v primeru Kleiner Solsteina, zahtevnostjo. Priporočam!