Hoher Zaun (3457),Schwarze Wand ( 3511) Rainerhorn (3568) in Grossvenediger (3667)

Ob odločitvi za dopust v začetku meseca sem naročil še vreme. S kolegom Zdenkom sva se zapeljala nad Hinterbichl do parkirišča za Johannishütte. Sicer sem vedel, da v Visokih Turah to zimo ni veliko snega, da pa je tam skoraj kopno sem kar težko verjel. Takih zagnanih, kot midva je bilo še nekaj in smo šli. Slabe pol urice smo smuči nosili kar po cesti, potem pa je šlo tudi z njimi. Seveda je bilo vmes še nekaj kratkih par meterskih kopnih odsekov, pa tudi veliko plazov, ki pa jih je zaenkrat še možno prečiti tudi na smučeh. Johannishütte (odprli so jo 11.3, zaprejo pa 1. maja)sva hitro dosegla, popila nekaj po poldnevu zasluženo pijačo in nadaljevala do Defregerhausa. Tudi naprej so bile bolj klavrne snežne razmere, vendar sva našla dobre prehode in si ogledala tudi "flanke" za povratek. Tako sva okoli 4. popoldne prišla do Defregerja. Zdenko se je odločil, da je za ta dan zaključil z vzponom, sam pa sem po krajši malici odšel naprej gor, dosegel ledenik in se najprej povzpel na Hoher Zaun, ki na tej strani ne kaže kakšne posebne podobe tritisočaka, zatem sem šel še na Schwarze Wand, kjer sem počakal na sončni zahod in po spihanem in že rahlo pomrznjenem snegu odsmučal do Defregerja, kjer je Zdenko poskrbel, da je bilo prijetno toplo, natopil je ustrezno količino tekočine in se tako maksimalno potrudil, da je bil večer prijeten in topel, dokler nisva zlezla v spalke. Nadaljevanje sledi.
Po lepo prespani noči v zimski sobi na Defregerju sva se malo pred 7.00 uro odpravila proti Venedigerju. Jutro brezhibno lepo, nič hladno, pa vendar vse naokoli globoko pomrznjeno. Sprva sva šla nekaj 100 m do prehoda na ledenik, potem pa po že nakazani špuri preko širnega ledenika do Rainerjevih vrat (Rainertörl). Tam sem jaz zavil gor proti Rainerjevemu rogu, Zdenko pa je šel počasi naprej proti Venedigerju. Na sam vrh Rainerhorna sem se nekaj 10 m povzpel brez smuči, potem pa nazaj kar na pseh oddrsal na "vrata" in šel za Zdenkom proti vrhu. Seveda ga nisem uspel dohiteti. Sva pa kasneje vseeno gor posedela skoraj uro in uživala v brezmejnih razgledih. Zatem sva odsmučala v smeri vzpona, sneg je bil ponekod zapihan v zastruge, ponekod trd in gladek, srečala sva še številne turne smučarje, ki so se vzpenjala in tako prismučala nazaj do Defregerja. Pospravila sva bivak in počakala še dobre pol ure, da je primerno odpustil sneg, ter odsmučala do Johannishütte. Nekaj "flank" je bilo res prekrasnih, zato je bilo uživanje v vsakem zavoju popolno. Pred kočo sva nazdravila za uspešno turo in "odsmučala" po cesti proti dolini. Zanalašč sva prismučala prav do vrat avtomobila, kaj je bilo vmes zadnje pol ure pa naj ostane skrivnost. Vzpon na Grossvenediger je eden lažjih, meni je sicer najljubši iz Taunerhausa po dolini za Alte Prager hütte. Potrebna je vsa gorniška oprema za zimske in ledeniške vzpone.