Klasika Stubajskih Alp - Zuckerhütl (3507 m), Wilder Pfaff (3456 m) in Wilder Freiger (3418 m)

11.9.: parkirišče Sulzenauhütte (1590 m) - Sulzenauhütte (2191 m)
12.9.: Sulzenauhütte - (Blaue Lacke) - Gamsspitzl (3051 m) - Wilder Freiger (3418 m) - Becherhaus (3195 m)
13.9.: Becherhaus - Wilder Pfaff (vzhodni greben, II+/I-II) - Zuckerhütl (II, krušljivo) - Pffafenjoch - Dresdner Hütte (2302 m) - parkirišče Sulzenauhütte

Pa sta končno prišla tudi priložnost in čas zanjo, veleturo Stubajskih Alp. Tisti, ki vsaj bežno spremljate moje objave pohajkovanj po tirolskih gričih ste nemara zapazili, da je bila pričujoča tura eden poglavitnih ciljev letošnje gorniške sezone. Zdelo se je že, da mi ne bo usojena, saj sta se obe visokogorski koči nad 3000 m, ki pogojujeta sledeči podvig (Müllerhütte na avstrijski in Becherhaus na italijanski strani), zaprli minuli vikend, a mi je v zadnjem trenutku uspelo nagovoriti kolego z Nemčije, ki je kljub predhodni ledeniški nedolžnosti prispeval odlično družbo in brez katerega tura ne bi bila izvedljiva v tej meri.

Pa bi se vendarle lahko končala že po osvojenem Wilder Freigerju, ker sta bili koči za poslednji vikend, ki so ga obenem krasile izvrstne vremenske razmere, bojda polno zasedeni - šele sredi drugega dne sva dobila prostor v Becherhaus in zastavila načrte za prečenje do Zuckerhütla, sam pa se dokončal mojo zbirkov "7 vrhov Stubaja".

Velikopotezna povezava postavnega Wilder Freigerja in Zuckerhütla, najvišjega vrha Stubajskih Alp, ki jo zaznamuje čudovit vzpon po vzhodnem grebenu Wilder Pfaffa, velja za eno izmed poglavitnih visokogorskih klasik na Tirolskem. Na njej se povzpnemo na tri izmed 7 najvišjih vrhov Stubajskih Alp, prečimo glomazne ledenike, se po lažjih plezalnih smereh vzpenjamo preko ostrih grebenov nad njimi in uživamo v izredni okolici, katere kompozicijo tvorijo številna visokogorska jezera, snežne planjave in ostre skalnate špice. Zahtevnost plezanja se na ključnih mestih vrti okoli do II. stopnje (glede na razmere morda največ II+), ne glede na tako rekoč vse predhodne opise pa neposredno ob poti nisva naletela na nobeno problematično ledeniško razpoko (z izjemo jasno vidnih in označenih špalten pod Muellerhütte).

V petek sva se v poznih popoldanskih urah po službi odpeljala z Innsbrucka in se v nepričakovanem dežju zvečer s svetilko povzpela do Sulzenauhütte (2191 m). Spanje v natrpani koči je bilo karseda neudobno in pravo potencialno gojišče korone, zato sem vstal že ob polčetrti zjutraj in čas do predramitve kolega z lučko izkoristil za obisk 20 minut oddaljenega dobro poznanega jezera Blaue Lacke na izjemni lokaciji. Jezero velja za eno najprivlačnejših v okolici, kar pa se je še v trdi temi dalo le slutiti...
Po odločanju med običajnim, nekoliko daljšim pristopom na Wilder Freiger preko sedla Seescharte in nekoliko strmejšo varianto preko Freigerjevega ledenika sva se na prigovarjanje kolega odločila za prvo možnost - glede na zzastavljeni načrt sva imela časa več kot dovolj, obetal pa se je tudi obisk še enega tritisočaka tik ob poti, Gamsspitzla. Po prijetni in dobro označeni poti sva krenila mimo všečnega jezera Grünausee, nad katerim Wilder Freiger kaže morda svojo najmikavnejšo plat (velja opozoriti, da je potrebno biti v okolici jezera previden ob opazovanju oznak - midva sva nekoliko prehitro krenila proti vzhodu in morala nazaj na pot kratko prečiti preko strmih plati). Na sedlu Seescharte se nam razkrije lep pogled na jug; tam smo se na kupu znašli številni pohodniki, izkoriščajoči eno izmed poslednjih priložnosti za obisk Freigerja. Malo nad sedlom sva po oznaka krenila proti vrhu Gamsspitzla (3051 m) - pot na vrh je kratka in nezahtevna, sem pa vrnitev nazaj do razpotja pod vrhom poživil z zahtevnejšim sestopom neposredno po grebenu. Vrh sicer ponuja enkraten pogled na Wilder Freiger nad zajetnimi ledeniki in na južna prostranstva visokega dela Stubajskih Alp - kolikor nimate časa in priložnosti za obisk Wilder Freigerja, je tudi precej nezahteven izlet na Gamsspitzl prijetna tura.
Kmalu za razpotjem stopimo na stranski greben nad particijama Freigerjevega ledenika in se po njem precej dolgo vzpenjamo proti vršnemu grebenu Wilder Freigerja. V spodnjem delu se moramo poslužiti manjše količine lahkega poplezavanja, kasneje pa nam čez nekaj malenkost bolj kočljivih predelov pomagajo jeklenice in kosi vrvi (v suhem razmeroma netežavno). Ob koncu raza prečimo ne prestrmo snežišče in se preko le ob koncu bolj pokončnega vršnega grebena povzpnemo na malo prostorni, a razgledni vrh Wilder Freigerja (3418 m; italijansko Cima Libera).
Vzpon na Wilder Freiger preko Seescharta ni posebej zahtevno dejanje, gre pa za precej dolgo in naporno pot s skoraj 2000 m višinske razlike (slednje je pri meni še dodatno oteževal noro težak nahrbtnik z dolgo vrvjo in zajetno spalko), pri kateri je prenočevanje na Sulzenauhütte ali Nurnberger Hütte več kot dobrodošlo. Kljub temu, da opisi po vrsti opozarjajo, da je za vzpon potrebna polna (ledeniška) oprema, vsaj v tem času pot z izjemo krajših snežišč faktično ne preči nobenega ledenika in samostojen vzpon je povsem realna opcija. Midva pa sva imela v načrtu še precej več...

Po dolgem postanku na vrhu sva se v dobrih razmerah, ki so odgnale skrbi glede potencialnega poslabšanja vremena, ki je bila napovedano za popoldne, preko Signalgipfla (3392 m) spustila po ozkem stranskem grebenu nad velikim ledenikom Übertalferner proti koči Becherhaus, ki stoji na precej dramatični, visokemu gnezdu podobni prepadni vzpetini nad ledenikom. Pot do koče je tehnično precej zahtevnejša od poti vzpona (podobno velja za drzen grebenski pristop na Wilder Freiger neposredno od Muellerhütte na drugi strani), mestoma izpostavljena, vendar dobro zavarovana s številnimi jeklenicami, stopami in vrvmi. Pri zadnjem vzponu proti koči nam ob jeklenicah pomagajo vklesane stopnice.
Koča Becherhaus (3195 m) je ena izmed dveh koč, ki stojita nad ledenikom neposredno pod vrhom Wilder Freigerja, zanjo pa skrbi italijansko planinsko društvo. Čeprav je za nadalejvanje poti na Wilder Pfaff manj primerna od le nekaj deset metrov nižje ležeče avstrijske (no, obe sta (južno) tirolski...) Muellerhütte, ki leži kako uro hoje stran pod vzhodnim grebenom Wilder Pfaffa, ponuja lepši razgled preko ledeniške divjine, spričo polne zasedenosti avstrijske koče pa tako nisva tvegala in vzela ponudbo za prenočitev. Storitve so na obeh kočah so sicer neizmerno drage (in pri Becherhaus ni moč koristiti kartice ÖAV), kar je ob tej višini tudi za pričakovati, a vendar... vsaj hrana je bila dobra in ležišča so udobna.

Naslednje jutro sva se po prelestnem sončnem vzhodu odpravila naproti delu poti, zaradi katerega sva sploh prispela v Hochstubai. Četudi je dan obetal razmeroma majhno količino višincev ob vzponu, sva ob vzponih na najvišji vrh Stubajskih Alp in le 50 m nižjega soseda pred tem pričakovala glavnino tehničnih težav in objektivnih nevarnosti ob prečenju ledenikov.
Po daljšem prečenju ledenika, preko katerega nam orientacijsko pomagajo posamezni leseni količki, sva pristopila pod vzhodni greben Wilder Pfaffa in na dobrih 3200 m pričela z vzpenjanjem po njem.
"Wilder Pfaff Ostgrat" je lažji plezalni greben in tehnično eno izmed ključnih mest pričujoče poti. Ves čas je odlično označen z rdečimi pikami, večinoma pa ponuja prijetno plezanje I.-II. stopnje. Kljub temu, da je ves čas ostro odsekan proti jugu, je le na posameznih mestih resneje izpostavljen. Večina ljudi ga prepleza brez varovanja, kar sva storila tudi midva; vseeno uporaba vrvi v primeru negotovosti ni napačna izbira, na grebenu je dovolj možnosti za varovanje. Tik pod vrhom nam preko gladkih in strmih plati pomagajo klini in celo nekaj metrov jeklenice.
Zelo hitro sva prešla greben in stala na zelo prostornem in razglednem vrhu Wilder Pfaffa (3456 m; italijansko Cima del Prete). Po daljšem postanku in srečanju s posameznimi skupinami sva po lahko prehodnem razbitem pečevju sestopila do ledenika, kjer sva se sploh prvič (precej nepotrebno) navezala, in po še enem kamnitem predelu stopila na ledeniško strmino, ki naju je hitro pripeljala pod vršno skalnato glavo (buciko) Zuckerhütla. Imela sva srečo, da je kljub siceršnji precejšnji obiskanosti (tudi ta dan) ravno ob najinem prihodu že sestopila skupina Čehov - pot je namreč zelo izpostavljena padajočemu kamenju, ki predstavlja glavno težavo pri vzponu.

Plezanje na vrh Zuckerhütla traja le okrog 15 minut, vendar je zaradi krušljivega sveta in mestoma velike izpostavljenosti najnevarnejši del ture. Tehnično je morda nekoliko lažji od vzhodnega grebena na Wilder Pfaff, vendar na nekaterih delih prav tako doseže II. stopnjo, obenem pa zahteva prečenje zelo prepadnih strmin ob drobljivi skali. Tako kot ostali sva seveda težke nahrbtnike z vrvjo, oblekami in spalkami pustila ob vznožju skalnate glave - z njimi bi bil vzpon tvegan. Varovala se nisva, je pa ob vzponu za to izdatno poskrbljeno s številnimi sidrišči, ki služijo tudi kot opora na ključnih mestih.

Na vrhu sva uživala v obljubljenih fantastičnih razgledih v jasnem dnevu, sam pa sem preluknjal poslednjo kolono kartončka "7 vrhov Stubaja" - težko bi primerneje zaključil obhodnico kot z najvišjim in najtežje dosegljivim vrhom. Po zasluženem uživanju na vrhu sva se previdno spustila do nahrbtnikov, zatem pa stopila na dolgo pot preko ledenika Sulzenauferner. Popoldanska hoja po ledeniku je bila pravzaprav prav prijetna, čemur je botrovala ustrezna temperatura zraka, čudoviti pogledi preko čistega, belega ledenika, ter manko ledeniških razpok oz. preostalih nevšečnosti ob dobro uhojeni sledi.
Na sedlu Pfaffenjoch (3212 m) sva imela nekaj težav z orientacijo, saj je bilo čisto po avstrijsko kljub precej obiskani poti brez vsakršnih oznak v svetu številnih možnosti skoraj nemogoče določiti nadaljevanje. S pomočjo GPSa in trojice mladeničev, ki je prišla za nama, sva našla prehod preko razbitega ostenja Aperer Pfaffa, kjer sva tu in tam naletela tudi na kakšnega možica. Sestop v dolino z žičnico ni prišel v poštev, zato sva fantom sledila preko ne pretirano zračnega, a krušljivega grebena do zgornje postaje žičnice Fernau (3064 m), od tam pa se preko mestoma poledenelega dela smučišča "Stubaier Gletscher" hitro spustila do Dresdnerske koče (2302 m) in od tam mimo Mutterbergalm do avta na parkirišču na 1590 m.

Za konec tega dolgega potovanja je sledil šok, ki bi skoraj skazil vtis sicer nadvse uspešnega vikenda - ob vžigu avta sva ugotovila, da je iz meni še vedno nejasnega razloga akumulator prazen, spričo pozne ure in precej osamelega parkirišča pa bila primorana prespati v avtu. K sreči sva zjutraj naletela na pomoč na planini Grawa le nekoliko nižje in s pomočjo kablov uspela prebuditi stari avto.
Pred vrnitvijo skoraj neposredno k delu v ponedeljkovem jutru sva se ustavila še v Neustiftu, kjer sem prejel lep lesen pokal in priznanje za prekoračenih "7 vrhov Stubaja" in s tem izpolnil enega od ciljev letošnje gorniške sezone. V prihodnosti bom morda naredil daljši zapis o tej zanimivi točkovni obhodnici.

Opisana pot je brez dvoma eden od vrhuncev pohajkovanj po priljubljenih in všečnih Stubajskih Alpah, ki po sebi kontrastirajo apneniške stolpe in vrtoglave skalnate stene na severu in vzhodu, idilične travnike in številna privlačna jezera ter kontinuiran visokogorski ledeniški svet na jugu in zahodu. Pot si spričo lepote narave, zahtevnosti, ki pa vendarle ni pretirana, in lepega števila razglednih vršacev, na katere stopimo, zasluži oznako primarne klasike Stubajskih Alp.
Priporočeno, četudi vas čaka s Slovenije kar nekaj vožnje - a spet ni tako daleč. No, vse bolj napeto vzdušje zaradi novega bliskovitega poslabšanja krize v zvezi s COVID-19 trenutno seveda podaljšuje razdalje, a letošnja poletna visokogorska sezona v tem delu Visokega Stubaja je končana.

Drugo leto pa...