Popoldanski rojstnodnevni izlet preko severne stene Elferja, 8. 9. 2020

Elfer Nordwand-Klettersteig (D, II-); Westlicher Elferturm (2482 m), Elferspitze (2505 m)

Za včerajšnji rojstnodnevni izlet sem si po dobrem tednu, ko sem bil zaradi akademskih obveznosti v tujini, omislil krajši izlet v območju slovitih pečin Elferja, ki se dvigajo nad Neustiftom, središčem Stubajske doline. Masiv Elferja gosti številne bolj ali manj ostre in drzne skalnate stolpe in grebenske vzpetine, ki se dvigajo med cca. 2400 in dobrih 2500 m, vse skupaj pa precej spominja na Dolomite in morda del zahodnih Julijcev. Spričo razmeroma čvrste skale je masiv čislan med plezalci, na njem pa domujeta tudi dve dobro poznani in priljubljeni ferati: težja, Elfer Nordwand, doseže težavnost D in se preko divjega okolja severnega pročelja Elferja povzpne na eno izmed špic (Westlicher Elferturm), lažja grebenska plezalna pot (C) pa preči večino stolpov južnega dela Elferja in se izteče na južnem robu masiva, na sedlu pomenljivega imena - Zwölfernieder.

Čeprav spadajo vrhovi Elferja med najnižje pomembne vzpetine Stubajskih Alp, ki se sicer dvigajo do ali malo čez polčetrti kilometer v višino, so zaradi pomembne vloge v razvoju pohodniškega in plezalnega turizma v dolini, izpostavljene lege nad Neustiftom, izjemnega razgleda, nekaterih lahko dosegljivih vzpetin (zlasti bržčas najpomembnejše, Elferspitze) in predvsem enostavnega dostopa, ki ga skrajša gondola, med najbolj obiskanimi predeli že tako zelo priljubljenih Stubajskih Alp. Parkirati sem moral tako rekoč z enim kolesom v globeli, ker je bilo veliko parkirišče ob okrog pol dveh popolnoma natlačeno, med potjo do razpotja običajne steze proti Elferspitze in prečke proti vstopu na ferato pa srečeval trume tako ali drugače pripravljenih planincev, padalcev in bežnih sprehajalcev; od razpotja do konca le še pet oseb.

Zaradi manjšega praznovanja pretekli večer in jutranjega dela v službi sem proti Stubajski dolini odrinil šele okoli enih popoldne in si udobno in lenobno skrajšal pot z gondolo do zgornje postaje na višini 1790 m - hej, na krajši rojstnodnevni izlet se pač ne bom tovoril po dolgi madakamski cesti. Hitro sem se vzpel mimo velike in polne Elferhütte (2080 m) ter v zares krasnem, čistem dnevu prečil po mestoma prepadni in zavarovani poti do vstopa v Nordwand-Klettersteig.
Ferata je med najtežjimi (morda celo tehnično najzahtevnejša) visokogorskimi - "dolomitskimi" - plezalnimi potmi v Stubajski dolini. Poteka po izjemno slikovitem, temačnem okolju severnega ostenja Elferturma in je zelo kreativno speljana.
Preko zaletne navpičnice in prehoda grebenske rezi (C) prečimo pod široko, temno in mokro steno. Nekaj časa se strmo vzpenjamo preko ne posebej težavnih raztežajev, kjer nam pomagajo dodatna varovala (B/C do C), pri ključnem mestu pa imamo dve varianti: starejša poteka preko slabo zavarovanega, ozkega kamina (D/E) in je danes odsvetovana; tako sem prečil po novi poti levo od kamina, ki se sprva pozpne preko krajšega previsa, nato pa se nadaljuje duhovito po rezi nad kaminom (D). Po vlažnih skalah nadaljujemo do glavnega grebena (okoli C) in se preko navpične stene izpostavljeno, a dobro zavarovano dvignemo do vrha Westlicher Elferturma, od kjer je lepo viden križ na sosednji Elferspitze. Po isti poti se vrnemo do majhnega razpotja na glavnem grebenu; do velikega razpotja pod Elferspitze, kjer rumene pike ferate zamenjajo klasične rdeče-bele oznake, ob natrpanih urah pa se gnetejo obiskovalci, moramo večinoma nezavarovano poplezati skozi kamin in preko skalnih blokov (II-/I+) ter preko neugodnega sestopa, zavarovanega z jeklenico.
Na razpotju se odcepi grebenska pot preko južnih stolpov Elferja (Elferkofel-Klettersteig); izvorni namen je bil, da prehodim tudi to pot, a me je pozna ura (že krepko čez peto) nagnala, da skočim le na zgolj okoli 10 minut oddaljeni Elferspitze, sicer najbolj obiskani vrh masiva. Elferspitze je sicer zanimiva špica - z izjemo kratkega zavarovanega zračnega mesta je celotna pot nanjo povsem nezahtevna, no, vsaj do platforme nekaj metrov pod vrhom, kjer je tudi luknjač "7 vrhov Stubaja". Po drugi strani je pravi vrh silno prepaden in delno zavarovan vzpon do križa s skrinjico in vpisno knjigo ni mačji kašelj. No, večini gostov bo ploščad tik pod vrhom povsem ustrezala, razgled pa je tudi od tam čudovit. Sam sem poplezal do skrinjice, si ob pravi uri privoščil daljšo rojstnodnevno kontemplacijo pod vrhom in se ob sestopu z lažjim plezanejm vzpel še na enega izmed stolpičev v masivu. Pri koči sem bil ob okoli pol osmih zvečer, do avta pri spodnji postaji žičnice v južnem delu Neustifta pa me je čakala še dobra ura in pol spusta preko travnatega drna in po dolgi beli ovinkasti cesti, kjer so ob lepi igri svetlobe dolinske luči zamenjale sonce, ki je dolgo obžarjalo mogočne stene Serlesa in Kalkkögla, sem se nekaj minut po deveti znašel pri vozilu.

Elfer-Nordwand je kljub razmeroma kratki dolžini in udobnemu dostopu kar resna in naporna ferata, ki seveda ne dosega zahtevnosti najtežji modernih športnih ferat, je pa v vrhu klasičnih visokogorskih. Ta dan je vzpon dodatno otežila mokra skala po več dneh deževja, ki je onemogočala spodoben oprijem. Kolikor se na Elfer odpravite celodnevno, vsekakor priporočam kombinacijo z nekoliko lažjo, a na pogled zelo slikovito ferato Elferkofel, ki se ugodno nadaljuje ob zaključku Nordwanda. Mimogrede se je moč povpeti na več špic Elferja (nekatere so dosegljive le izurjenim alpinistom), ob celodnevnem izletu pa je smiselno začeti v dolini ali vzpon povezati v več dni z v preteklosti že opisanima dostopoma na Habicht ali Ilmspitze.

Do naslednjič!