Po dobro prespani noči v Pfeldersu in dopoldanskem sušenju oblek na soncu, sem drugi del dneva izkoristil za lagoden vzpon proti Zwickauer Hutte.
Pot se zelo lepo vzpenja preko trav, preči gorske potoke, mimo botaničnih vrtov, planine, veselih krav in končno prijaznih popotnikov.Prvi razglednik v masivu nas pričaka s klopco z izrednim razgledom na 2362m, kjer so lavinske prepreke.Višje strma udobna pot čez naslednjo travnato stopnjo preide v kamniti svet, kjer se že prikaže Seelenkogel s kočo.Vmes je še kratko snežišče, ki lepo pohladi gornika.
Zwickauer Hutte ima odlično lego na varnem samostojnem vrhu in tam stoji že od l.1899.Vmes je eksplozija plina opustošila staro manjšo kočo in jo sedaj upravlja sekcija južne Tyrolske.Znotraj je odlično prenovljena v lesu, krasne sanitarije, nova okna, podi.
V koči se nas je zbralo do največ 15 ljudi na dan.Vmes so prišli gorniki s 25 kg rukzaki in delali precej dolge ture po vrhovih, ledenikih, precej tudi izčrpani, vmes pa so kar nogavice šivali.Pravijo, da je snega letos zelo veliko, gornikov v kočah za prste ene roke.V kočo so prišli tudi trije starejši tyrolski berg - fhurerji, katerih enega sem povabil na naš Triglav (še ni bil, ve pa, da na vrh vodi več poti).Ta levi na sliki pravi, da mu je vzpon na Seelenkogel veliko dražji kot npr. na obljuden Grossglockner.Začudeno prijazno me še vpraša, kako sem kot tuji nepoznavalec našel to sicer povsem zakotno skrito, mirno dolino, izven turističnega vrveža.Jaz se mu pa samo nasmejim nazaj.Glavni šef koče je bradati Heinz, ki res odlično kuha in v frej času zaigra na kitaro, v strme gore pa ne hodi.Za razliko od njega pa je drugo hišno osebje Sabina odlična izkušena gornica, katera se mi je pridružila v vzponu na Seelenkogel.
Pot na vrh je zelo razčlenjena, slabo markirana, še dokaj dobro sledljiva v dobri vidljivosti.Teren je sestavljen iz naloženih skal, ki ponekod tudi večje ne držijo, vmes je tudi drobir in naloženi skladi skal.Sprva se povzpne do predvrha, potem pa sledi težje prečenje vmesnega grebena (strmi odseki - zaneslijvo poplezovanje) s snežnimi izteki na obe strani, nato čez grebensko ožino s stopniščem ter nazadnje najstrmejši vršni del, ki ponudi dober oprijem, a izpostavljeno!.Seelenkogel je za kar 9m višji od Hohe Wilde in ima izreden razgled na Otztal Alpe.Z njega se vidijo vsi Dolomiti, Hochfeiler v Zillertal Alps, Olperer nad Mayrhofnom...je visoka gora s polnim spoštovanjem.Sestop je nekoliko težji, pomembno tu je, da nadzorujemo kam stopimo (labilne skale) in za kaj primemo, rahli gibi telesa in obremenitev, ravnotežje, drugače težjega ni na poti.
Bil je zelo lepo doživet vzpon, lep dan, Sabine je pa kar vriskala od veselja, saj rada pleza in en dan delavno podarjen.Zvečer smo v koči z nemci igrali tudi Človek ne jezi se, Sabina pa nas je postregla s tyrolskim rdečim vinom, kasneje pa še en štamperle čez.Zvečer je bil veter tako močan, da je žvižgalo okoli voglov koče z nekaj ploh, nebo pa se je bliskalo v daljavi.Zjutraj se je shladilo do 0°C.Naslednji dan sem v 2h sestopil in preko Jaufen pass veselo odpeljal proti domu.Še se vrnem v te prelepe kraje
.
Še slikovni link turne variante z Langtalereckhutte (Obergurgl)
http://www.almenrausch.at/touren/suchergebnisse/tour/hinterer-seelenkogel-langtalereckhuette-3489-m921.html ali
https://www.youtube.com/watch?v=yGuhuP5f1gg še boljše
https://www.youtube.com/watch?v=L1T088pY3B4