Ko zasrbijo podplati, ni priporočljivo preveč odlašati z lajšanjem težav
. Nama izdatno pomagajo neskončne poti Španije, sploh če je kaj novega, zanimivega in hribovitega. Letos nama je to odlično uspelo. Združila sva štiri Camine, od tega tri manj znane. Prvi od njih je Camino Lebaniego.
Začne se na obali Baskijskega morja, natančno v San Vincent de la Baquera, zaključil pa naj bi se pri samostanu Santo Toribio blizu Potesa. Naj bi zato, ker bi se moral od tu nadaljevati drugi del najine poti, Camino Vadiniense, a s tem je velik križ. Realnost v naravi je namreč precej drugačna od podatkov na nekaterih zemljevidi in še ti si niso enotni
.
O oznakah za Caminu Vadiniense namreč ni ne duha ne sluha še nadaljnih 65 km, vse polno pa jih je za Camino Lebianego. Verjetno so namenjene peregrinom, ki hodijo do samostana iz nasprotne smeri. Zato je skozi moje oči njegov zaključek v vasi Portilla de la Reina, kjer se združita dve varianti poti in tudi oznak za Camino Lebianego je tam konec.
Kaj naju je navdušilo, presenetilo, razočaralo na tem delu poti ? Navdušila pokrajina, odlično označena pot, presenetila redka poseljenost in prvobitnost višje ležečih vasic, razočaralo pomanjkanje prenočišč v turističnih krajih, kjer horde Špancev ob praznikih zasedejo vse razpoložljivo. A to nima veze s samo potjo, le računati je potrebno s tem. Peregrinov sva srečala le nekaj, a še vedno veliko več kot na sledečem, Caminu Vadiniense ( …
Klik ).
Več informacij sem dodal v komentarje fotk, dodatna pojasnila so na voljo preko ZS ali maila ( nahaja se v profilu ).