Ko sva letos sredi aprila sedela pred lovsko kočo na Starem Utru in zrla v ogromno število takrat še golih macesnov, sva sklenila, da jeseni spet prideva. Ko bodo macesni žareli. In takrat tudi na Trentski Pelc. In ker obljuba dela dolg, sva šla včeraj.
No, če povem bolj potiho ampak čisto po pravici – sva šla že v petek – in padla na izpitu iz »trentarskih brezpotij«
. "Uspešno" sva namreč zgrešila
. Prilezla sva sicer na greben, ampak na napačnem koncu in nadaljevanje po njem za najine pojme ni bilo »užitno«. Na povratku sva ugotovila, kje sva zavila narobe, ampak za ponoven vzpon ni bilo več časa. In potem nama Trentski Pelc ni dal spati
. Vztrajnost je premila beseda…trma je bila tista, ki naju je že včeraj gnala delat »popravca« v prvem možnem roku
. In sva ga naredila
.
Ker sva začela še pred dnevom, sva v soju čelk ubrala udobno in že znano staro vojaško mulatjero proti Staremu Utru. Tam gor je takoooo lepo, da sva se komaj uprla skušnjavi, da nisva kar ležeč na toplih travah odspala kakšno kitico in se vrnila… Radovednost je bila tista, ki je gnala dalje. Poti pravzaprav ni, možički so ponekod prav redki, shojene trave večinoma pridejo prav, lahko pa tudi zavedejo…kot so naju dva dni prej
. Grapa nad meliščem nudi zanimivo »poplezavanje« za gor, ker pa ni »obvoznice« je treba po isti »poti« nazaj
, no to je pa že čisto druga pesem. Na strrrrmih travah in skrotju je potrebna velika previdnost že v suhem, v mokrem pa nikar na to »pot«.
Na vrhu pa….razgledi »brez besed«…človek bi gor ostal, če ne bi bilo treba dol. Svet daleč naokoli je bil samo najin…žive duše nisva srečala, še gamsov ni bilo na spregled, edino macesni so žareli v čudovitem dnevu…in midva, zadovoljna z opravljeno turo. Bila je ena tistih, ki ostanejo v spominu….in dajo navdih za nova raziskovanja visoko nad Trento…
.