Večerna napoved na nacionalki … končno sledi dan brez vsakršnih padavin. Jupiii, lahko si bomo privoščili celodneven izlet v visokogorje in to celo brez vlačenja dežne opreme s seboj
. Odločitev je bila jasna, dan bomo izkoristiti do konca. Tokrat v naših gorah.
Zastavili smo krožno varianto prečenja grebena od Škrnatarice do Dovškega križa brez vračanja po prašni cesti. Zato smo parkirali v bližini Poldovega rovta in na primernem mestu nad njim zavili desno na slabo uhojeno stezico. Ta nas je popeljala v spodnji del krnice Med plazmi. Zagnali smo se vanjo in grizli kolena po strmih, večinoma neuhojenih travah vse do prehoda proti Tičarici. Vzpon nanjo in nadaljevanje do Škrnatarice je bilo lagodnejše, z obilico začetnih razgledov.
Škrnatarica je seveda *muss* gora, ki pa ne bo vsakogar spustila na svoje teme. Štrik je v njenem primeru nadvse dobrodošla pomoč. Brez njega si odvisen od svojega znanja, bog ne daj ega in hladnokrvnosti do globine. Mi smo z veseljem uporabili štrik.
Prečenje grebena v nadaljevanju je nadvse zanimivo, razgledno in izpostavljeno. Skala dobro prime, šoder pač ne. Vsega je obilo in z rokami v žepu tam čez ne prideš. Najboljši prehodi ne zahtevajo štrika, a zaradi razgibanosti terena niso čisto samoumevni. Prečenja ni tako malo kot izgleda na začetku, le na koncu ti je žal da greben ni daljši.
Z Dovškega Križa smo sestopili po klasičnem dostopu in se družno odločili še za posladek, vzpon na Oltar. Ta je bil v okviru njegove zahtevnosti, brez vsake dodatne posebnosti. Povratek v dolino je potekal mimo bivaka in sestopni poti po zdrajsanem melišču do izhodišča. Melišče ni niti senca tistega pred leti, vse bolj je podobno vršiškemu.
Zaradi letošnje obilice ostankov snega smo imeli s seboj cepine, ki pa jih nismo nikjer uporabili. Edini sneg, ki smo ga prečili je na spodnji prečni stezici proti krnici Med plazmi. Drugje ga ni več.