Rdeči rob

lepe slike naših koncev
čestitke

Res prelepo.Mislim ga obiskati poleti s Krna.

A si ti to iz Kuhinje štartal? Koliko pa si potreboval do vrha - mislim, v teh razmerah... pa za malce bolje pripravljenega navadnega smrtnika...?

s planine Leskovca (do tja sva prišla z jeeepom )pa do vrha sva rabila debelo uro... Ampak sva kr šibala,(kolkr se je pač dalo pr takem snegu) ker sva hotela uloviti sončni zahod. Če so razmere dobre, kar pomeni, da je sneg trd...po moje prideš komot v eni uri s planine Leskovca do vrha. S Kuhnje, pa je treba kake pol ure še dodat. Žijo

Par dni nazaj sem šel od Javorce čez pl. Sleme na Maselnik in Rdeči rob. Sneg se začne šele v izteku doline Lužnice. Nad pl. Sleme sem poiskal zg. pot, ki je bila včasih markirana. Ta pot je zdaj praktično brezpotje, z nekaj markacij. Je bolj slikovita kot spodnja in bolj zahtevna. V zadnjem delu je potreben tudi cepin.

Danes na Rdečem robu iz planine Kuhinja. Pot je povečini kopna, sem ter tja kakšna zaplata snega, ki pa ne povzroča nevšečnosti. Na vrhu je bilo občutno topleje kot v dolini, vreme pa je bilo takšno, kakaršno je pač bilo. Razgledi pa čudoviti

Včeraj na vrhu ob sončnem vzhodu. Sicer so slikce od včeraj, ampak verjamem, da so razmere bile danes identične. Bilo je čudovito, bi rekli lahko temu tudi za dražit prijatelje

... ne le prijatelje. Čudovito

Včeraj vzpon na Rdeči rob, in nato še sprehod do V.Stadorja

SL.8,barve naše zastave.

rdeča, bela, plava?
Ločanka, lepe slike

grega, hvala za pohvalo, sem imela kar težavo lovit čiste posnetke, ker so se meglice spretno ovijale okoli vrhov in jih zakrivale pred pogledi. Bo treba ponovno tja, pa še naprej do Škofiča. Bo vredno!

Tokrat pa na Rdeči rob po drugi poti, ki ji Vladimir Habjan v svoji knjigi "Manj znane poti po slovenskih gorah" reče kar botanični izlet. In v tem času je res prav to.

V ta čudoviti gorski svet smo se v nedeljo podali preko pl.Lašca, kjer je tako, kot da se je ustavil čas v enem prečudovitem trenutku. Do nje najprej po pastirski poti, kasneje pa do vršne travnate planote po stari vojaški poti, ob Palcu in še višje, kjer se razgrinjajo širne cvetne preproge.

Slika komaj da lahko pričara vso to lepoto, ki se odpira z vsakim korakom višje po tej poti v gorski raj.

Vrh sam nam sicer ni bil najbolj naklonjen z razgledi, pa smo se prav zato še spustili po krajšem plezalnem delu na sedlo in stopili še do V.Stadorja, kjer pa je razgled res odpovedal. ja, pa se zato nismo sekirali.

Vračali smo se po isti poti, da smo lahko ponovno občudovali svet, ki smo ga v tem dnevu spoznali in se potem po strmi bližnjici spustili do izhodišča.

Če odmislim par kapelj na poti in nekaj meglenega pogleda, lahko rečem, da dnevu ni manjkalo prav nič .

sl.10-a si sigurna?

vem miri, kaj misliš - Tolminske?

Škoda,da nisi šla še malo naprej do Škofiča.
Tam so šele lepi razgledi.

Ja res škoda, ker niti ni daleč. Lepo se vidi Lužniško jezero z vrha in še naravno okno je ob poti.

Verjamem, da se lepo vidi, kadar se kaj vidi
V nedeljo so se pa spustile megle, pa itak ni bil Škofič v planu. Vsekakor pa pride še na vrsto, saj bo počakal. Je domenjeno

Rdeči rob danes . Za Škofič pa ni bilo več časa.Megle sploh ni bilo. Razgledi lepi.

Rdeči Rob 9.9. 2018. Pozno popoldne okrog 16 ure sem prišla na vrh. Oblaki so ga prekrivali. Tudi Krn se je popoldan zavil v oblake.