Nad Rezijo

Kako se je bilo lepo pripeljati čez mejni prehod Učja že pred šesto uro zjutraj, ko na njemu ni bilo več samovšečnih policajev, katere sem moral včasih čakati tudi po osmi uri zjutraj, pa tudi njihov kurnik so že odstranili.
Ura v vaški cerkvi v vasi Učja je odbila šest, ko sva se z ženo odpravila navzgor po cesti in kmalu zavila na desno na označeno pot, katera naju je v prijetnem hladu popeljala do planine Kal in naprej na greben in po njem do Vrha Planje. Snega na grebenu je še kar nekaj, vendar se mu da izogniti. Razgledi enkratni, Kanin, Babe, Žrd so kot na dlani, Kobariški Stol, Mužci, Lopič in ostali pa malo dlje. Na vseh sem že bil. Rezija je globoko spodaj. Kakšni kontrasti, na eni strani vršaci odeti v belino, naokoli pa zelena ogrlica, prebujajoče narave.Sledi povratek poti nazaj in prečenje grebena in spust na sedlo Karnica. Vmes se povzpneva še na nekaj vrhov v grebenu. Nepozaben dan, pridih že ene malo pozabljene romantike. Pihljal je topel jv vetrič in pričaral skoraj poleten dan. Ob poti redko videne preproge jegliča, v skalah šopi avriklja. Družbo so nama delale kače in pa tišino so motili piski gamsov. Kaj še potrebuje človek, da je srečen. Denarja bolj malo, le zdravja. S sedla je sledila še pet km hoja po cesti do avta. Pa en lp!