Nabojs / Monte Nabois Grande

Kaj gre za anketo ali rabiš kakšen konkreten podatek!? Sicer pa je pravilno ime Nabojs (Monte Nabois Grande). V Žabniški krnici je še sneg, nekaj ga je tudi na Nabojsovi škrbini. Vršni del je večinoma kopen.

Igor hvala za odgovor ne bo anketa bi se odpravu v nedeljo gor pa oprostite za napačno ime.

Danes sem bil na Velikem Naboisu nobenega človeka razmere so ok. razen snežišča pod škrbino, ki je pa že precej mehak in ni problemov. Močno priporočam... potrebna ni bila nikakeršna oprema cepin ali dereze

Včeraj sem šel iz Zajzere na Veliki Nabojs. Gor sem šel po grebenski poti nazaj pa po običajni (via normale).
Pot je v celoti kopna. Grebenska pot je sicer zelo slabo uhojena in nezavarovana zato je na nekaj mestih potrebno nekaj več previdnosti.

Rok, se strinjam s teboj. Malo je tudi moteča začetna zelenjava , ki se hitro segreje v teh dneh, se pa pot kasneje na grebenu oddolži z enkratnimi razgledi. Tisti, ki gredo po normalki tega seveda niso deležni. Največ previdnosti je po mojem mnenju potrebno pri prečenju strmih trav v vršnih strminah tik pred priključkom na normalko. Te so v mokrem lahko precej nevarne, zato ponavljalci previdno. V obratni smeri je grebensko pot težko najti.

LP Bagi

Ker se je že marsikdo zgubljal po dolini Zajzere in iskal pravo pot za kočo Pellarini, bi k zgornjim opisom dodal le to, da je najbolje parkirati na parkirišču štev. 2, potem pa slediti markacijam poti 616, vendar ne čez betonski most, ampak nekoliko višje, kjer je urejen prevoz čez prode, potem pa se naprej brez težav hodi po cesti do spodnje postaje tovorne žičnice in od tam naprej po označeni poti do koče Pellarini. Višje sem zavil v desno na odcep za vzhodni greben (Cresta east), prva tretjina nič posebnega, le skozi rušje se je treba prebijati, ker ta del ne nudi nič posebnega predlagam, da se ga mirno izpusti in se gre po markirani poti naprej proti Nabojsovi škrbini vse do skale na kateri je napis Gola NE, tam je potrebno v desno in preko trav poiskati gamsjo stečino in se po njej povzpeti na greben, kjer se pride na z oranžnimi pikami označeno grebensko pot, nekoliko zoprna je grapa, ki se tudi podira, višje pa je le še sprehod po širokem travnatem slemenu vse dokler ponovno ne pridemo na običajno pot. Kakih posebnih razgledov nisem imel, sicer sem pa tisto panoramo že tolikokrat videl, da jo znam na pamet. Sestopil sem po običajni poti.

Igor, glede iskanja začetka poti (ceste) proti koči Pellarini si dobro predlagal, vendar... - "prevoz čez prode nekoliko višje nad mostom?"... Torej z avtom tam čez? Ja, prevoz bi bil s kakim terencem prav udoben, (mimogrede, promet po cesti do tovorne žičnice za kočo Pellarini je prepovedan!), sploh če vas preseneti potok Zajzera, ki se postavi poprek pred vas . Lahko da na tem delu tudi presahne - dne 12.9.2010 je še kako živahno in široko vodnato vijugal po prodišču. Tudi sam sem sprva ignoriral ponujeni most in se peš podal s parkirišča, desno po makadamski cesti, kjer poleg drugih, stoji tudi smerokaz za kočo Pellarini, ki pa je bil obrnjen za 180 stopinj, se pravi - s črkami postavljenimi na glavo(!?). Le zakaj. Ah, vandali... V svoji obrnjeni vlogi, je kazal nazaj proti mostu, a se mu nisem pustil prepričati. Ubral sem jih kakih dvesto metrov naprej, kjer naj bi se po zemljevidu Zahodnih Julijcev pot (dejansko je gozdna cesta) tudi začela. Zavijem čez prodišče, ko korak zastane pred potokom... ???... gojzarje dol in hop, hop, hop - po ledeno mrzli vodici??? Nak. Sezuvanje, potem ko sem se ravno obul, mi ni dišalo, hladno poživilo tudi ne. Nič... Oho, položeno deblo čez potok! Pih. Spolzko in ozko, bi prepričalo le kakšnega vrvohodca. Klik!!! Obrnjen smerokaz! Sevedaaaa, treba bo čez most. Torej, če ne želite broditi po ledeno mrzli vodi, potem je vseeno boljše, da se odpravite s parkirišča do katerega pridete z glavne ceste, ko zagledate tablo "P", ki vas usmeri levo na krajši makadamski odsek. S parkirišča se na kratko vzpnete nekaj deset metrov po nekoliko slabši cesti in zatem levo čez betonski most. Za njim pa takoj desno po urejeni brežini, do enega od pritokov potoka Zajzera, ki ga zaobidemo levo nad njegovim bližnjim povirjem, in kaj kmalu se znajdemo na cesti, ki z desne pripelje čez "sporne" prode in pelje naprej proti Pellariniju oz. do tovorne žičnice.
"Hihi " - z drugega brega, že na "pravi" poti, sem pogledoval k dvema šodrovcema, ki sta se prav tako znašla pred "nepremostljivo" bariero ter se čohala po glavi kako in kaj. Seveda sta me opazila in tudi sama opustila misel na "mokro bližnjico "...

Ne vem ali se samo pri meni išče dlako v jajcu s strani posvečenih ali pa gre samo za slabo branje!?
Napisal sem, da se parkira na parkirišču št.2. Prevoz je še vedno urejen, saj vendar oskrbujejo kočo in je potrebno robo pripeljati do tovorne žičnice, kar pa ne pomeni, da se tam čez množično vozi, čeprav sem videl že marsikoga parkirati višje ob cesti. Kot vem, Zajzero kar redno kontrolirajo financi in forestali. Pa, da ne bom predolg, potok resda včasih naraste, večinoma pa je struga suha, tako, da je prehod povsem neproblematičen. Meni prehod preko vode ni delal nobenih preglavic in tudi sezuval se nisem, tisto deblo je zdržalo.

Igor, lahko ti samo čestitam za pogum, jaz se za prehod čez kake tri metre širok potok, globine "prek gležnjev", po spolzkem deblu premera cca 10cm, nisem odločil. Verjetno bi večina, če bi vedela za omenjeno "potencialno oviro", raje takoj, iz prve ubrala "uradni obvoz", označen celo z nekaj novimi smerokazi. Ampak, kakor komu drago. Če bodo bralci tega portala izbrali pot "posvečenega" in "slabo beročega" (tista narobe obrnjena tabla se je res malce težko brala ) ne vem - oglasil sem se z namenom prihraniti jim nekaj uvodnih zagat na poti in nič več.

Ja če je pa betonski most zakaj po brvi ?? oziroma nekem hlodu.Tudi jaz sem prvič iskal prehod sam ko sem videl mamce na poti naprej sem rekel ogromen most zelo olajša zadevo ne vem pa na katerem parkirišču sem parkiral 1 ali 2.Ja če je pa betonski most zakaj po brvi ?? oziroma nekem hlodu.Tudi jaz sem prvič iskal prehod sam ko sem videl mamce na poti naprej sem rekel ogromen most zelo olajša zadevo ne vem pa na katerem parkirišču sem parkiral 1 ali 2.

šodrovc ima prav, ne gre tvegati padca v hudournik, pravilna izbira je betonski most, ampak ne tisti, ki ga omenja, temveč tisti, ki pelje do Prati Ojcinger, tam se parkira, najboje bolj spodaj, ker ne vidijo radi, da se zaseda njihovo parkirišče, razen, če se ob povratku ne ustavite na pašti in pivu. Imajo tudi dva nemška ovčarja, ki pa nista nevarna. S parkirišča se gre zatem po desnem bregu strašnega hudournika vse dokler se ne pride do ceste, ki pelje do spodnje postaje tovorne žičnice. Pozimi je tam speljana tekašna proga.

Eh, Igor, mislim, da je že čas za zaključek tega najinega "usmerjanja" gorohodcev k Pellariniju. Bi bilo bolje, da se kje dobiva in ob pivu (pa magari na kmečkem turizmu Ojcinger ali v koči Pellarini) , ki bo omehčal najine poglede in obenem na licu mesta prečeševa vse dostope in prehode, ter analizo stanja na terenu, s skupnim podpisom, predočiva bralcem.

Pred tem, bi pa poskusil, če dovoliš, še enkrat uveljaviti svoj prav. Potok običajno res ni noben bav-bav, česar tudi nikjer nisem zapisal. Lahko se enostavno sezujemo in ga prebrodimo. Če nas ledeno mrzli revmatični izziv ne premami, nam preostane prehod preko kakega debla, seveda če ga je kdo položil čez, ali pa če ga od kod privlečemo sami. Ko sem se jaz znašel pred potokom (dne 12. 9. 2010) sta bili tam blizu položeni čezenj celo dve debli, vendar obe pretanki (cca 10cm) in spolzki od jutranje vlage. Odločitev glede ponujene ponudbe je bila jasna - ne hvala. V nasprotnem primeru, bi zagotovo pristal v vodi. In seveda, še zdaleč od tega da bi potok kazal kake hudourniške zobe, a mokrim gojzarjem, kljub "vaserdiht" membrani, se definitivno ne bi izognil. Ob zaključku ture z Nabojsa, bi bila taka osvežitev mogoče celo dobrodošla (čeprav bi se vseeno raje sezul), ob štartu pa, ko je bilo še vse pred mano, z močo v čevljih - tja gor???.... Odločitev je bila jasna - nazaj in preko mostu. Glede tega, ko praviš, da omenjam nepravi betonski most, pa si v zmoti, kajti v mislih sem imel prav tega in ne tistega, ki pelje do kmečkega turizma Ojcinger (Prati Oitzinger), ki se nahaja kakih 200m nižje. Ne bom rekel, da je kdo "slabo bral" , bom raje zapisal, da sem bil očitno v prvem postu še vseeno premalo jasen, ali pa je kdo pričakoval še kakšno vizuelno razjasnitev? V redu - prilagam tudi aktualno slikovno gradivo.

1) Na 1. fotki je dokumentirano, da potoček je; v ospredju je tudi alternativa brodenju v obliki podrte smrekice, v ozadju pa sta še dva "obupana obračalca" nazaj k "odrešilnemu" mostu.

2) Na 2. fotki - smerokazi - Kam za Pellarinija? Je spodnji smerokaz kdo vandalsko obrnil v napačno smer? In kaj je z zgornjo alternativo, ki kaže na obvoz (deviazione)? Le zakaj naj bi bil obvoz? Sem se spraševal, in sklenil, da mene pa že ne bodo pošiljali na nek obvoz , ter jo mahnil kar po poti kamor naj bi sicer kazal smerokaz če bi bil pravilno obrnjen (torej v nasprotno smer kot je na fotki). Seveda, sem pri potoku, kaj kmalu spoznal, zakaj je bil smerokaz obrnjen in čemu je bil tam tudi tisti, ki je kazal na obvoz.

3, 4) Na 3. in 4. fotki, posneti z vzhodnega grebena V. Nabojsa in z njegovega vrha, sem vrisal točen potek "moje - najboljše" variante dostopa do ceste Pellarini.

5) Na 5. fotki, je italijanski zemljevid, ki malo bolj podrobno predstavlja prehode, jaz pa sem z zeleno narisal kje jo je najbolje ubrati;


Ob vsem povedanem in ob dodanih slikah, upam, da je stvar kaj bolj jasna glede (po mojem mišljenju, da ne bo pomote) najprimernejšega začetka poti, ki vodi čez most z nadaljevanjem ceste proti Višarjem, kjer se takoj(!) za njim, ko ga prečimo, usmerimo desno po urejeni kamniti brežini, zatem gremo čez bolj ali manj suh hudourniški pritok, za njim še vedno naravnost po lepo umetno ozelenjeni in urejeni brežini, kjer nato naletimo na ravno tako hudourniško urejen pritok potoka Zajzera, ki ga obhodimo nad njegovim bližnjim povirjem od koder kaj kmalu pridemo do ceste za Pellarinija. Od parkirišča do sem, je morda slabih 10 minut hoje. Toliko časa hodimo tudi, če imamo srečo in poskušamo suhi priti čez "urejeno" prodišče nekoliko više. Medtem ko bi bila pot od turizma Ojcinger časovno vsaj še enkrat daljša.

Če se bodo bralci torej znašli v vlogi šodrovcev (dobesedno, tam ga je res precej) na tem območju, imajo na voljo štiri časovne možnosti da pridejo do začetka ceste "Pellarini" (za tiste, ki so sposobni še bolj komplicirati kot jaz , je možnosti pa še precej več):
1) 20-minutna: čez prvi most, kjer se je potrebno znajti s parkiranjem pred njim ali pri turistični kmetiji Ojcinger, od koder jo peš krenemo ob desnem obrežju (gledano v smeri toka potoka!), oz. umaknjeno v notranjost od obrežja po poti (cesti) proti cesti za kočo Pellarini;
2) 10-minutna (priporočena možnost): od urejenega parkirišča in po zgoraj opisani "najboljši" varianti čez drugi most;
3) 10-minutna (z možnostjo mokrega izida): odidemo z urejenega parkirišča ob levem bregu (gledano v smeri toka potoka!) ne meneč se za most na naši levi, kjer se okoli 200m više usmerimo levo čez prodišče, kjer nas lahko preseneti potok, ki pa ga že nekako "ukanemo";
4) 30-minutna: ta združuje najprej varianto 3), ko se zaradi potoka "presenečenja" vrnemo in se potem pametno odločimo za varianto 2);
5) ostale variante...


Naj še enkrat povem, da je pot oz. obhod - kot alternativa brodenju ali vrvohodstvu čez vodo tudi označena, resda pa je mogoče nekaj novih oznak in premeščenih starih (smerokazov), postavljeno na ne ravno pravih mestih. Vsekakor, se da priti na začetek makadamske ceste proti Pellariniju na desnem (v smeri potoka!) bregu prodišča oz. hudourniškega potoka Zajzera kjerkoli od ponujenih treh variant (ki jih v praksi lahko "izumimo" še kaj več). Vsem izkušenim iskalcem stez in tistim, ki vedo kje je začetek ceste proti Pellariniju, verjetno ne bo problem priti tja čez. Moj zapis je bil namenjen onim, ki se tamkaj znajdejo prvič, ali pa so že malo pozabili kako je bilo prvič, oz. vidijo, da je stanje nekoliko drugačno kot je bilo takrat ko so bili oni tam nazadnje. Marsikoga resnično lahko zmede mnoštvo cest, poti, smerokazov, odcepov, parkirišč in "neparkirišč", vseskozi spreminjajoče se hudourniško prodišče in nenazadnje zemljevidi, ki ne prikazujejo ravno verne slike. Naš zemljevid Zahodnih Julijcev prikazuje markirano pot, dejansko pa je to gozdna cesta do tovorne žičnice. Na tem zemljevidu tudi ni označenih nobenih mostov, niti z njega ne razberemo, da bi bil tam lahko kak "sporen prehod" čez potok, ki je ali pa ga ni (presahne). Mimogrede, tudi lani, ko sem šel avgusta tam čez, resda čez tistega proti Prati Ojcinger in potem po "višarski" cesti do odcepa za Kamniti lovec, je potok kar vodnato vijugal.

Ma, sem se razpisal, kot da bi šlo za ne vem kakšen labirint neznank nekje v Himalaji, ne pa za 10 minut poti, oz. v najslabšem primeru kake pol ure raziskovalnega odkrivanja "novega sveta".

Naredila sta dizertacijo. Precej pred zgornjo debato smo odprli opis na hribi.net, prebrali, pogledali fotke in vdeli brez težav. Še na misel ni nikomur prišlo, da bi lahko bilo tako zapleteno kot je izpadlo zdajle. Torej, ne parkirišče ne pot nista ne skrita ne orientacijsko problematična. Je pa Nabojs lepa gora, zanko skriva pri vstopu na polico, kjer so oznake odstranili, markacije so blede, ravno tam kjer ni treba pa pelje bližnjica po melišču. A z malce pozornosti in opisom tudi to ni bil problem za več kot 50 višinskih metrov, ki jih je bilo treba ponoviti.

Osebno nisem želel nobene dizertacije a, kaj, ko se vedno najde kdo, ki želi narediti še večjo zmedo, kot dejansko tam je. Ker sem v Zajzeri kar pogosto tako poleti, kot pozimi in sem že naletel na take (tudi Italijane), ki so hodili gor in dol in niso znali vdeti začetka poti, sem predlagal tisto mojo varianto, ki pa seveda nobenemu ni obvezna, še najmanj takemu, ki dolino pozna do obisti. Dodal bi le še to, da pri tisti podrti smreki, ki je na sliki ni nobenega prehoda, ampak je povsem drugje in, da bo vsak, ki resno hodi v gore že znal najti prehod tudi čez kakšen potoček, saj je to vendarle tudi vrlina, ki se pričakuje od vsakega obiskovalca gora in zaradi tega ni potrebno znanje kakega vrvohodca, razen, če se to ne dogaja v kakšni Himalaji.

Zakaj je ob štartu s parkirišča smerokaz za obhod čez most?!? Zakaj so postavljene dodatne oznake na samem obhodu do ceste za kočo Pellarini?!? Ah ti markacisti, verjetno se samo mal hecajo, ali pa mogoče vseeno koga poskušajo usmeriti po udobni poti, ne da bi mu bilo potrebno razkužiti noge v potoku?!? Odgovorite si sami...

Aja, še to - dva možaka na fotki (ja , bila sta Italijana ), ki obračata nazaj k mostu, se nahajata točno tam, kjer je "moker" cestni prehod k Pellariniju, tista smreka pa, kot je razvidno s fotke (sicer bolj slabe) ni prav daleč stran in ne nekje povsem drugje (lahko, da je bila včasih, ko še ni bila podrta ). Mene sta vabili tudi dve oguljeni položeni debli bliže prehoda (eno se celo vidi levo od možakarjev), a kot sem zapisal, sem sam raje obrnil in uporabil označeni obvoz.

Je kdo zaradi povedanega zmeden?

Parkiram pri odcepu za Pratti Ojcinger, potem pa po še neurejeni tekaški progi, ter nato čez betonski most, ter ob markacijah kratko nekoliko gor do zgornje tudi še neurejene tekaške proge, zatem v desno čez travnike in pri osamljenem objektu sredi travnika prečno v gozd do ceste 616, ki pelje do žičnice za kočo Pellarini, več na:
http://www.turni-klub-gora.si/~frances/razmere/.

Ker sonca tako ne bi bilo, je dobro tudi v oblačnem vremenu. Zajzera, s snegom obložena dolina je v teh dneh vedno prava izbira. Parkiram pri gostišču Ojcinger, zatem po tekaški progi do kočic, kratek prehod skozi gozd in že sem na cesti, ki pelje gor do tovorne žičnice. Cesta je shojena in presmučana, sneg pa odpuščen. Še pred spodnjo postajo žičnice tokrat zavijem v desno v suho strugo potoka. Sledim predhodnikom vse do potoka, ki priteče skozi grapo prav izpod koče Pellarini. Tam moram sneti smuči, vendar samo za 3 metre. Na drugi strani potoka spet stopim na smuči in kmalu se priključim označeni poti, ki vodi do koče Pellarini, no tudi koča, ki ni daleč je hitro in lagodno dosegljiva. Nič se na ustavljam in nadaljujem v Žabniško krnico in naprej proti Nabojsovem sedlu. Snega je dovolj, drži, sneg večinoma suh, špura pa tudi, vendar tokrat za spremembo rahlo prepoložna, zato jo občasno uberem po svoje. Zaradi megle moram paziti, da ne zgrešim odcepa za ta Velikega. S smučmi se spraskam prav pod začetni del "grape". Rahlo sneži, zato me razveselijo snežinke, ki jih že dolgo nisem videl, še bolj pa dobre stopne, ki vodijo nekam gor. Smuči odložim, namestim dereze in s cepini veselo po "grapi" navzgor. No veselja je kmalu konec, ker stopne poniknejo. Seveda nadaljujem, pod ledeno svečo prečim v desno, po izkušnjah iz preteklih let je tam ponavadi ledeno, zaradi megle seveda ne vidim, zato izberem lažjo varianto, da me ne bi kaj presenetilo. Kmalu sem v okviru letne poti, ki skoraj nikjer ni vidna, se pa kar globoko predira. Sem računal, da je sonce na Velikem vsaj v tem delu preobrazilo sneg, ampak Viš-ji je pač višji. Počasi se je še megla redčila in, ko pridem pod vrh, se pokaže še severna stena Viš-jega. No zadnji metri so bili vendarle povsem trdi, ob jeklenici pa povsem kopna skala. Kratek postanek na vrhu, ob vpisu v knjigo sem rahlo presenečen, ker sem letos prvi tam gor. Sledi sestop do smuči, potem pa smučanje v Žabniško krnico ravno v trenutku, ko se je megla dvignila. Do koče je sneg ostal povsem suh, pod kočo pa že rahlo južen. Smučal sem po smeri vzpona in ni bilo slabo, vsekakor veliko bolje, kot varianta skozi strm gozd do postaje žičnice. Če bi bilo snega še več bi bilo še bolje. Sledilo je nadaljevanje po cesti, ki tudi ni bilo slabo in pa seveda po tekaški do avta. Lepa tura, ki me vedno očara, pa četudi je megla. Seveda pa to ni vzpon za tiste mamce in ate, ki hodijo na Triglav.
Pred leti pa je bilo takole:
http://www.turni-klub-gora.si/~frances/razmere/RazmereVsebina.php?Obv=03600

Igor, en star ata ti pošilja pozdrav,pa še mnogo takih višav.
Srečno!

Super Igor, zanimiv tale Nabojs...meni je obljubljen v kopnem

Ker obljuba dela dolg in, ker je pot na Veliki Nabojs že v celoti kopna, sem ga včeraj z veseljem poravnal
Šla sva iz Zajzere po poti 616 do koče Pellarini in se na razpotju odločila za običajno pot do vrha. Po deževju, ki je prejšnje dni pošteno razmočilo teren, bi bile trave v zgornjem delu grebenske poti nevarne za zdrs, spodnji rušnati del, pa je po informacijah s prve roke, že precej zaraščen. Tudi "normalka" nama je nudila čudovite razglede, ki so z višino samo še pridobivali. Tik pod vrhom je del že tako ohlapne jeklenice poškodovan, kar pa nič ne ovira še vedno varnega prehoda. Kjub napovedi severnega vetra sva imela na vrhu mirno in sva uživala v razgledih ...Viš je bil opran in skoraj na dosegu roke
Ob povratku sva si ves amfiteater Žabniške krnice še enkrat ogledala s terase koče Pellarini ...tokrat ob odličnem kapučinu