Včeraj (torek, 14. septembra) iz parkirišča nad Drežniškimi ravnmi po grebenu od (skoraj) Kala do Krna in nazaj do avta.
Skušnjav, ki se po novem nabirajo na hribi.net je kar preveč. In sem pač malo zavihal rokave. Od planine Zaprikraj (hmm, na pespoti.si piše tudi Zaprikaj) proti grebenu vodijo številne mulatiere. V glavnem zatravljene, sem ter tja se je treba preriniti skozi grmovje, enkrat sem obšel celo plantažo malin, kakšna dva tedna sem bil prepozen za sladkanje. A v glavnem so solidno sledljive. Sprehodil sem se do vzpetinice na grebenu kakih 200 metrov pred Kalom, ki je nekoliko nižji in tam začel grebenčkanje. Priznam, da sem se ob jutranjem pogledu proti silno oddaljenemu Krnu na koncu grebena iz vrhov, ki so izgledali težko dostopni, kar malo zamislil.
A pot je sledljiva in prehodna od začetka do konca. Včasih manj, včasih kot široka mulatiera odeta v zelene travice. Pravzaprav vzporedno potekata dve: ena, malo ožja in manj opazna in včasih prekinjena po grebenu, druga, mulatiera pa kakšnih deset metrov nižje. Hodil sem enkrat po eni, drugič po drugi. Vsi prehodi čez težja mesta so seveda delo človeških rok, sem ter tja je kaj podrtega, pravzaprav zasutega, a povsod se da priti. No ja, za skalo je le včasih le potrebno prijeti.
Meni najlepši konec je bil vzpon iz sedla Vrata ob Lopatniku na Krnčico. Na Vrata iz doline pride markirana pot, ki vodi naprej do Krna. Poti sem se tam izognil in malce poplezal po grebenu direktno na vrh. Ni težko, le zgoraj na grebenu je eno kratko mesto, kjer je treba malo razmisliti. Tudi titanove sponkice, katerih trajni posestnik sem postal pred kratkim, so mi pri lepem poplezavanju dale mir. Počasi se bodo že navadile. Travnata potka iz Škrbine na vrh Krna je bila pravi balzam za že malo zdelane noge, ki sem jih prej kakih pet ur previdno prestavljal po poti nad prepadnimi travami. Šeststo do osemsto metrov je zračne razdalje do doline, a pogledi preko rebrastih strmin so resnično enkratni.
Posebno vzdušje naredijo ostanki prve svetovne vojne, ki jih je na pretek. Seveda najprej same grebenske poti, pa številne luknje, strelne line, tudi zidana poslopja, ostanki granat in drugi predmeti iz kovine, celo nekaj lesa je tu in tam. Vredne so že zdavnaj pobrali, drobni koščki pa so vsakih nekaj sto metrov zloženi na kupček in na ogled. Zelo spodobno! In prav je, da tudi mimoidoči te spomine pustijo tam kjer so. Saj nekako sodijo v ta ogromen, šest kilometrov dolg naravni muzej na krajih, kjer so številni ljudje mukoma preživljali svoje dneve v tragični Veliki vojni.
S Krna se mi je sestop zdel dolg. Pa še spodaj v dolini, pred hribčkom, na karti označenim kot Na maj (734 m) me je potegnilo po cesti, kamor je kazal smerokaz za Drežniške Ravne. Parkirišče je seveda višje nad vasjo. Povratka je bilo le za nekaj minut. Od tam sem po poti preko potoka Kozjak do avta hodil še kakšne pol ure. Na enem mestu je celo jeklenica, pot gre tudi malo navzgor, kar mi je bilo že čisto odveč.