Bela peč

Zahodno od spodnje postaje nove gondole poteka proti Bili peči lepo obnovljena pot-mulatjera, ki pripelje prav pod Bilo peč, potem je le še nekaj minut (10-15) do koče Gilberti. Pot je vseskozi v gozdu, tako, da je prijetno senčna.

Igor,hvala za informacijo.Verjetno gre za pot,ki sem jo označil s puščico.
Lep pozdrav

Točno tako, tam poteka lepa pot, ki pa ima samo stare označbe (rdeče pike), verjetno jo bodo kmalu tudi na novo označili, vsekakor bolje kot po grušču na smučišču. Staro pot pa so v glavnem z izgradnjo smučišč uničili. lp

Danes sva se, misleč, da nama bo vreme naklonjeno, odločila za Kaninsko pogorje. Meglice, ki so kar vztrajale in vztrajale, so ob pomoči vetra občasno tudi za hipec izginile, in pokazale obrise mogočnih vrhov nad planino Pecol.
Lahko rečem, da se že dooolgo časa nisem tako naužila miru-ne pa tudi razgledov. Kot, da se je tu ustavil čas in kot, da se tod naokoli le redkokdaj potika kaka človeška postava. Nama je to celotno pot kar prijalo, saj sva se le tako lahko naužila tistih pravih trenutkov, ko lahko spet stopiš v stik z naravo.
Startala sva seveda v Nevejskem prevalu, ki je bil, če izvzamem še en avto z avstrijskimi tablicami, povsem prazen. Potem, ko sva videla, da bodo šli v povsem drugi smeri kot midva, se nama je kar smejalo. Maširava kar mimo hotela Nevea,potem pa nadaljujeva proti gozdu, kjer slediva markacijam z oznako 636.Vzpenjajoč se po stari vojaški mulatjeri občasno gledava onkraj doline, proti Montažu, ki nama kar ni hotel pokazati tistega pravega, mogočnega obraza.Sva pa imela možnost "izbirati" najlepši rumenkasti macesen, saj jih je tod naokoli ogromno. Planota je zato še toliko bolj lepa in skrivnostna. Drživa se smeri proti sedlu Prevala, ki je polna raznih kraških brezen, vrtač in škrapljastih podov. Planota oz. okolje me spominja na tisto pri Kriških podih. Deloma strma pot naju pripelje končno do sedla. Tu je megla vse gostejša in jo nosi iz Bovca v smeri koče Gilberti. Kmalu so se sanje o kakem vzponu na Veliko in Malo Črnelsko špico razblinile, saj nisva hotela tvegati tavanja po tistih koncih. Zato odločitev, da kreneva proti Beli peči. Tačas se je njen vrh kopal v sončku, tako da naju je to gnalo celo pot naprej. Sestop po smučarski progi je bil prijeten in je bil kmalu za nama. V kočo nisva šla, saj sva hotela takoj gor. Počasi sva se vzpenjala pod strmimi stenami Bele peči, ki bodo ob sestopu pokazale še bolj zastrašujoč, predvsem pa mogočnejši obraz. Prideva do stare utrdbe na sedlu Bela peč, kjer si kljub vetru privoščiva malico in si ogledava nekaj metrski predor. Veter na čase zavija močneje in hladneje, kar je znak, da bo treba po nekaj minutni pavzi na vrh. Nahrbtnikov in palic nisva vzela s seboj,saj naju bi le ovirala. Slediva desni oznaki z napisom BILA, ki naju vodi po strmi-obvezna uporaba rok in občasno izpostavljeni poti do vrha-celotno pot suhe skale, tko da je bila hoja prijetna in varna. Tam se vpiševa v knjižico-haha, zadnji vpis 22.9.12 in vseeno uživava v tistih pičlih razgledih, ki so se nama ponujali. Presenečena nad brezvetrjem sva kar sedela in sedela,saj se nama v dolino kar ni in ni mudilo. A vsega lepega je enkrat konec. Sledi še previden sestop do utrdbe, kjer naju čakata nahrbtnika,da si ju oprtava. Da se ne bova ponavljala, sva sestopila pod strmimi pečinami in stenami Bele peči, ki so pravi raj za plezalce. O številnih žrtvah priča kar nekaj spominskih tabel. Ja, kdor je zmožen to pokončno steno preplezat, kapo dol. Ves čas sestopa lahko opazujeva kočo Gilberti, ki je očitno samevala, saj poleg delavcev, ki so se že pripravljali na zimsko sezono, nisva opazila nikogar. Hodiva po lepo označeni poti, ki vodi ob smučišču. Tu naju jesensko obarvano listje prav navduši in nariše nasmeh na obraz-škoda, ker ni bilo nobenih sončnih žarkov, da bi pričarali še lepše vzdušje. "Ja,jesen je moj najljubši letni čas", se oba strinjava in ob prijetnem kramljanju prideva v "hotelsko" vasico, ki je trenutno povsem prazna in sameva. Sledi še nekaj minut in bova nazaj pri jeklenemu konjičku. Polna novih vtisov in doživetij se vračava s težkim srcem v dolino.

Glede na to, da nama vreme ni bilo tako naklonjeno, kot sva si želela, sva vseeno dosegla še enega v nizu 2tisočakov. Ta je bil poleg Rombona v tem pogorju edini, na katerem je stala moja noga. Še pridem,z upanjem,da mi bo vreme bolj naklonjeno in da bom imela možnost opazovati mogočne gore v okolici Bele peči.

Parkiram blizu spodnje postaje gondolske žičnice. Ta vikend so že vozili, tudi naslednjega bodo in potem vsak dan do 1. septembra in še prvi vikend v septembru.

Grem po poti, kmalu je odcep za planino Goriuda, per esperti piše na dodatni tabli. Sem hodil že v obeh smereh, pot je lepa, tudi izpostavljena, pa malo se vleče in nekaj podrtega drevja je tudi. Na planini se nekoliko ustavim, potem nadaljujem po poti 645 proti Foran del Mus (Oslovi jami) oz. proti bivaku Marušič. Pri bivaku seveda tudi tokrat stopim na rob, toliko, da pogledam dol v pravljično Rezijo, dejansko se vidi le vasica Korito. Čez slab mesec bo v Solbici šmarna miša, takrat so ponavadi vsi Rezijani, ki so se raztepli po svetu doma, lep običaj imajo in pravi rezijanski praznik. Enkrat sem bil tam na ta dan, lepo doživetje, je kaj videti.

Po poti 632 (ena najlepših in najbolj razglednih visokogorskih poti) grem proti sedlu Bila peč. Pri nekdanji kasarni zavijem gor proti vrhu Bile peči. Kratek vzpon ni težak, stezica je markirana, varoval ni, razen nekaj m stare vrvi na dveh klinih. Sestopim nazaj do kasarne in grem po botanični poti pod vzhodno steno Bile peči in naprej po mulatieri v dolino. Lep, kaj lep, krasen krog, poln lepih razgledov, rožic in geoloških posebnosti je na njem.

V četrtek se je spet izkazalo, da še kako drži tisto »vse je za nekaj dobro«… Sva imela namen preživeti dva dni v Visokih Turah, pa je bila koča zasedena in sva na hitro naredila rezervni plan. In preživela noro lep dan na »senčni« (italijanski) strani Kanina… In lahko rečem samo lepa hvala @Igorju za njegovo objavo zgoraj. Sva si jo dala »v spomin« za enkrat drugič… in ta »drugič« je prišel zelo kmalu…

Sella Nevea – planina Goriuda – bivak Elio Marussich – sedlo Bila pec – vrh Bila pec – Sella Nevea – je ena čudovita krožna pot, polna življenja in lepih razgledov…. Če kdo ne verjame, naj se gre prepričat…

Izjemno lepa in čudovita tura katero vsekakor moram uvrstiti v svoj plan izletov v bližoj prihodnosti. Slike so tudi čudovite in sem užival gledajoč.Me samo još zanima kolko časa ste porabili za celotno turo.Lp

@GITA me veseli, da Vama je bilo všeč na omenjeni poti in, da moji opisi komu prav pridejo.

@GITA, zelo lepa tura in prečudovite fotografije, ki polepšajo deževno nedeljsko jutro.

lp d

Hvala!

@Buha, s časi je itak sam "križ" na teh straneh . Midva sva si kar cel dan vzela, pa še nama je bilo težko se vrniti nazaj v dolino . Sem malo seštela markirane čase, pa mislim, da zadostuje +/- 6 ur. Pa srečno!

Gita, kot vedno čudovit opis s fotodokumentacijo Dobro se spominjam te poti, pred tremi leti sem jo prehodila vse do Žrdi v najbolj vročem dnevu tistega poletja, le da ob povratku nisem šla na Belo peč ampak direktno do Gilbertija.

Hvala Gita!
To me zanimalo radi tega ker mam 4-5 ur vožnje do ishodišča, pa ali to lahko naredim v enem dnevu.Mislim da bo šlo.Varen korak tudi v prihodnosti ti želim.Lp

GITA in "pazi glavo" -

tako čudovito slikovito, da mi je pot kar prišparana - hihihi

@kofetarca, mi smo šli pa dve leti nazaj na Žrd, ampak smo si pot skrajšali z gondolo in tako veliko lepega "zamudili"...

@Buha, ja definitivno boš turo naredil v enem dnevu kljub dolgi vožnji! Verjamem, da boš na koncu ugotovil, da vožnja ni bila zaman.

@velesa, ne ne, to pa ne, to moraš videti v živo, je še mnogo lepše kot na fotkah.

Odlična fotoreportaža z izrednimi fotografijami.

Pri Giti se lepo vidi - ne aparat, filtri, kičasti HDR ali fotošop, pomemben je le smisel za kompozicijo in mirna roka, pa je rezultat kot je tu

Zgornjim opisom ni, da bi konkurirala. Gita je napisala in opisala (skoraj) vse, pa še tako lepo, da njuni poti, ki smo jo danes ponovili tudi mi, dodajam le nekaj novih prizorov s poti. Meni res lepa, tako kot sem nekoč že slišala o njej...

Glede na bližino Rezije, so pripovedke od tam še vedno žive kajne Lidija.

635 je vrisana na Tabaccovih zemljevidih - a tudi tam je napačno vrisana 659, ki je dejansko ni. Netopir - Batman pa je delo speleologov, namreč vzhodno pod Cuel sclafom nad Oslovo jamo stoji speleološki bivak.

Kaj pa tista pot na slikah 3 in 4? To kam vodi ali je le kakšna razgledna točka? Pripovedke tistih koncev so pa kar žive, zverinice so pa sploh nekaj posebnega.

slika 3 in 4, tam zgoraj je urejeno plezališče.