Lago di Bordaglia in kota 2112 in Forc. Ombladet pod Črnim kamnom (Sasso Nero)

Vedno me zanima kako neko območje zgleda v kopnem ali obratno, zato sem se ponovno odpravil v te konce. Včeraj sem ponovil pot do sedla Giramondo, potem pa sem se po poti št. 403 pod južno steno Crete di Bordaglia vrnil proti zahodu in tam na zahodni strani poiskal "pot" bolj uhojeno brezpotje proti vrhu Crete di Bordaglia. Smer je označena z možici. Sprva je šlo po melišču in travah, zatem po krušljivem skrotju, tu in tam se je bilo treba malo prijeti, slaba I. Na vrhu strelske jarki, kot običajno po teh gorah. Sestopim nazaj do markirane poti 403, se povzpnem na Quota Pascoli in sestopim do jezera Pera, ter se povzpnem na sedlo Sissanis ter nadaljujem po grebenu do M. Navagiust, nekakšno orlovo gnezdo z utrdbami iz I. vojne. Z vrha se vračam v smeri sedla Sissanis, potem pa zavijem v levo in preko opuščenih zgornje in spodnje planine Sissanis do križišča poti dolina Fleons polnilnica Karnijske kapljice. Tako lepo zaokrožim turo, ki jo bom opravil spet v jeseni. Po poznem kosilu v Granvilli se s kolesom zapeljem - sprehodim še na sedlo Digola med Terzo Media in Terzo Piccola. Cesta ima kar konkretne vzpone. Za TK navdušence predlagam spust s sedla Digola v Camopolongo in povratek v Granvillo-Sappado.

Pa je po štirih letih le prišla ta jesen .

Parkirišče pri polnilnici, potem pa čez potok, most je podrt od kdo ve kdaj, ter po cesti na spodnjo planino Bordaglia. Kratek postanek in naprej do zgornje planine in do jezera. Kako uro sva bila tam, pa ne sama, saj so fotografi izkoristili lep dan, celo z dronom so preletavali jezero in okolico.

Nadalevala sva do sedla Giramondo, se povzpela na Creto di Boraglia po znanih prehodih in se potem mimo jezerca Pera povzpela na sedlo Sissanis in po dolini preko opuščenih planin na izhodišče.

Po jesenskih še poletni utrinki, od sobote.

Most je podrt od lanskega poletja, se je preveč otrok nagnetlo nanj (za skupinsko fotko?) in je popustil, je bilo nekaj poškodovanih, tako da se na štartu naredi manjši ovinek.
Do izhodišča je iz Kranjske Gore 1h 38 min , planinskih koč ni, obiska pa bi bilo presenetljivo malo, če ne bi naš avtobus imel tako velikega vpliva na statistiko.
Turo smo končali optimalno, ob začetku plohe

Še nekaj slik:
http://www.flickriver.com/photos/belatrix/sets/72157667755883034/

Večkrat sem slišala govoriti o lepoti jezera Bordaglia in tako sva se včeraj v spremstvu najine psičke Dore le odločila, da obiščeva te kraje. Naredila sva krožno. Pustila avto pri polnilnici mineralne vode Goccia di Carnia, šla do kamnoloma, tam prečkala potok ( nižje dol je pot zaprta, ker ni mostu za prečenje), nekaj časa hodila navzdol ob potoku, za tem pa sva krenila levo navzgor po prijetni poti, ki se vije skozi gozd. Ko sva prišla na spodnjo planino Bordaglia, sva srečala dve večji skupini ljudi. Kmalu sva ugotovila, da nekatere poznamo, saj so bili člani goriškega planinskega društva CAI. Pridružili smo se jim do zgornje planine. Oni so potem zavili direktno proti vrhu Navagiustu, mi pa smo se spustili do jezera in občudovali ta gorski biser. Pot sva nadaljevala do sedla Girammondo, mimo jezerca Pera do sedla Sissanis, za tem po jesensko obarvani dolini navzdol do doline Fleons in tam popila malo sveže Karnijske kapljice. Tod je vidna tudi zanimiva soteska, ki jo je ustvaril potok Degano med hriboma Navagiust in Navastolt. Kmalu za tem smo bili na izhodiščni točki. Za celotno turo si je treba vzeti pet uric. Odlična naložba v vseh letnih časih.

Sabina, Navagiust bi bil tudi za Doro. Že res, da je travnat greben mestoma ozek in vršno pobočje strmo, a je zagotovo primerno za pasje tačke
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?ita=1&gorovjeid=27&id=7916&stran=1

Turbo, pomeni, da se bomo vrnili in se povzpeli še na Navagiust. Il monte giusto per Dora!

Pa smo ponovili to turo še v poletnem času. Ko sva dospela v Forni Avoltri, sva zavila desno v kraj Pierabech in se peljala do polnilnice mineralne vode Goccia di Carnia. Parkirišče ni bilo tako polno kot je v jesenskem času. Veliko avtomobilov je bilo parkiranih že na začetku, zaradi tega sem smatrala, da so popravili mostiček preko potoka Degano (prav sem imela: zelo elementaren, a prehoden - trije hlodi speti skupaj). Ob povratku sva se ga tudi poslužila.
Naredila sva namreč krožno pot v naslednjem vrstnem redu: po dolini Fleons do sedla Sissanis, na vrh gore Navagiust, nazaj do jezera Pera, po poti pod južno steno Crete di Bordaglia sva dospela v Avstrijo do sedla Giramondo, tod sva obrnila in se spustila do idiličnega jezera Bordaglia. Spremljala naju je psička Dora, ki se je tukaj lahko malo razživela in uživala v iskanju ribic. Po dolgem postanku smo zaključili krožno pot tako, da smo se spustili do spodnje planine Bordaglia ter ob istoimenskem potoku. Malo pred sotočjem s potokom Degano je potok Bordaglia izklesal majhno sotesko - mene vedno znova očara. Na splošno pa je celotna krožna pot zelo prijetna in raznolika. V tem obdobju je tudi polno raznovrstnega cvetja.

Creta di Bordaglia (24.6.2023)

Cjanâl di Guart, kot se furlansko reče Val Deganu, sam začetek te doline, ki se konča pri Villa Santini, kjer se istoimenska rečica izlije v Tilment, je eno mojih zelo ljubih izhodišč za potepanja po karnijskih vršacih. Običajno začnem pod polnilnico mineralne vode, saj sestop opravim mimo jezera in planin Bordaglia, tudi danes tako, ko sem se odpravil na že osmi vršac nad dolino. Mimo kamnoloma marmorja navzgor do razpotja in tam desno proti sedlu Sella Sissanis. Do tam sem moral mimo spodnje in zgornje planine Sissanis, spodaj stoji lično obnovljena casera, zgoraj so samo še ruševine. Na sedlu je precej pihalo, zato sem se samo razgledal in mimo jezerca Pera nadaljeval proti Creti di Bordaglia. Pod vrhom postanek na neizrazitem sedelcu Passo di Val d'Inferno, kjer me je napis na tabli seznanil z dogodki, ki so se zgodili konec maja davnega leta tisočdevetstopetnajstega. Tod sem zapustil markirano pot in prek melišča nadaljeval navkreber, po skrotastem svetu so pri razvedu pomagali možici. Nad jezercem Pera je bilo precej hladno, saj je vel močan severni veter, kratki rokavi so bili kmalu premalo. Do vrha me je čakalo eno zahtevnejše mesto, tam sem dal palici v eno roko in si z drugo pomagal navkreber, dvakrat, trikrat sem se povlekel navzgor in že sem bil na vršnem pobočju. Sem ter tja prek razbitega sveta, okoli vojaškega rova in že sem bil na vrhu. Možic, knjižica oziroma nekaj listov in svinčnik v kozarcu ajvarja, simboličen križ iz stare bodeče žice. In samota, da bi jo rezal, če bi jo lahko, in razgledi, ki so segli vse do obzorja, v katerokoli smer neba si se ozrl. Nebesa na zemlji in božansko počutje. La vita è meravigliosa e punto! Pogled na Cimo Ombladeet, Monte Volaio, Navagiust, Monte Fleons, Creto Verde, Campanile Letter in Monte Chiadin, vse stare znance, sedaj še Creta di Bordaglia, kot da bi bil tod doma in z balkona kukal po okolici. Sestop je bil hiter, po melišču sem se podričal in že sem bil na markirani poti. Nadaljeval sem proti Passo Giramondo in nekaj prej zavil navzdol proti jezeru, sam Giromondo si že vrsto let obetam pozimi na turnih smučeh. Nekaj nižje sem srečal par z Reiem, Jack Russllom, že zjutraj sva se pocrkljala in sedaj se me je spomnil. Krasno doživetje, res lep spomin. Pred casero na zgornji planini Bordaglia sem se spustil do jezera, tam malce posedel in se spominjal minulih potepov, žal je bil gladina zaradi vetra razburkana in sem bil prikrajšan za odsev gora na njej. Še zadnji gor do casere, potem pa samo še dol. Pri kapelici na spodnji planini še zadnjih par minut za spomine in želje, potem pozdrav možem, ki so delali tam, še eno srečanje s psom, ki ni bil David Bowie, čeravno je imel očka različnih barv, umivanje v mrzlem Deganu in že je bilo konec še enega čudovitega potepa. Več kot čudovitega. Dan sem zaključil s pizzo v Rigolatu, že nekajkrat sem se ustavil tam in bil vedno zadovoljen, tudi danes tako. S hrano, prijazno postrežbo in tudi ceno.

https://tubojan.blogspot.com/2023/06/creta-di-bordaglia.html

Bojan hvala za komentar ,vse komentarje, lepo jih je brati