Zjutraj me pokliče Milan in me vendar pregovori za krajše potepanje po Golteh. Ko me pride pobrat se spomni še na Toniko in koj smo trije. Na Planinski ravni kjer sem si včeraj skidal za parkiranje je bilo danes prazno še za nas. Kljub -13°C je bilo gaženje po novozapadlem snegu prav prijetno. Ravno ko smo se ogreli v lepi prečnici, se je začel najtežji-hard
del. Z veliko previdnosti smo ga hitro preplezali in bolj sproščeno nadaljevali v zgornji polovici Požganije mimo brezna pod Verbučevo planino. Pri lovski opazovalnici smo bili enakega mnenja, da je ta pot mimo brezna v zimskih razmerah težja od one mimo dveh možicev. Da hoje nebi bilo prehitro konec smo se malo spustili po lovski poti proti Linšam in nato zavili levo po lovski, ki pripelje zadaj na Rastovčko planino. Sledil je vzpon na Boskovec v močnem severozahodnem vetru, ki je res šel do kosti.
Na Boskovcu zagledamo nižje pod nami dva znana obraza na turnih smučeh. Zaradi napačnega sporazumevanja
ob močnem vetru se kočno najdemo ob hiški pod Boskovcem. Po prijetnem druženju odidemo spet vsak po svoje. Bbrina in mož proti Konečki planini, mi pa do bivaka pod Javorco. Tam nas je zabavala nam neznana ptica, ki so jo očitno sončni žarki tako uspavali, da nas sploh ni opazila.
Sestopili smo prek Lovske peči in po grapi pod njo na pot s Planinske Ravne na Mozirsko kočo. Med dričanjem po zadnjih plateh
smo naleteli na tri lovce, ki so bili malce nejevolni na nas češ, da smo jim uničili jago.
S prijaznim opravičilom smo se lepo razšli. Mi po zadnjicah navdol, oni s puškami pa v strmino navzgor. Je Milan potem dejal, da smo verjetno komu rešili življenje.
Je pač vedno tako, da je nekaj za nekoga dobro za drugega pa ne. Pa naj bo to za živali ali ljudi. V gostilnici v Šmihelu pa smo se potem spet vsi dobili in lepo zaključili današnji potep po Golteh.
Lep pozdrav in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez