V soboto zjutraj se zapeljem čez Trbiž in mimo Tablje do vhoda v dolino Dunje. Takoj ob vstopu v dolino se prikaže "Matterhorn doline Dunja" - Montaž. Res se mogočno vidi iz te strani
- popolno nasprotje pogleda iz recimo Pecola, kjer moraš gruntati kateri vrh je pravi!
Zapeljem se do kmečkega turizma Plan dei Spadovai in parkiram na parkirišču nasproti čez cesto. Odpravim se po poti 605 proti škrbini Cjanalot. Na žalost se je med potjo vedno bolj oblačilo in meglilo občasno pa tudi rahlo porosilo. Nekaj časa je bil moj cilj še viden potem pa ne več. Tudi na drugo stran se ni več kaj dosti videlo. Tako je bilo potem ves dan in zastonj sem se veselil prelepih pogledov na Viševo in Montaževo skupino, ki je iz Naborjetskih gora sicer(sodeč po slikah na tem portalu) videti tako veličastna.
Prispem na škrbino Cjanalot, že prej pa začenjam videvati množico propadajočih vojaških objektov iz 1. svetovne vojne, nemih prič človeške norosti. Pod škrbino se priključi pot 648 po kateri nameravam sestopiti. Na sedlu kjer me pošteno prepiha se priključi še pot iz Naborjeta(Malborghetto), od koder naj bi bilo do škrbine dobre tri ure. Od škrbine sem v cca. 10. min. pri bivaku Bernardinis, ki je tudi sam postavljen v enem od zapuščenih vojaških objektov. Tam malo prigriznem in se odpravim naprej.
Po kake 5. min. hoje naprej po markirani poti se začne zanimiv del poti.
Najprej se spet sprehodim mimo množice opuščenih vojaških objektov in pridem do vhoda v 70 m dolg tunel skozi nižjo od obeh špic(Vrh nad Cijanerico/Cima Vildiver). Na markaciji na rovu piše da je pot "CHIUSO"! Po zaprtih poteh se ne hodi, ne?
No, poglejmo do kam se bo dalo priti.
Prižgem luč, čelado na glavo(oboje je na tej poti obvezno, samovarovalni komplet pa je zaradi potrganih zajl uporaben v omejenem obsegu) in vstopim. V drugem delu, po odcepu stranskega rokava proti oknu(skozi katerega naj bi se videli Karnijci pa se zaradi slabega vremena niso) postane res temno kot v rogu, tunel tudi ni raven ker so verjetno graditelji(s tehnologijo kot so jo takrat imeli) sledili naravnim prehodom skozi goro.
Ko pridem ven se začne najbolj scarry del poti, izpostavljena ozka polička po kateri je zaradi grušča in drobirja treba hoditi kot po jajcih!
Na njej najprej prečkam napol polomljen mostiček. Primem se za zajlo, ki je tam slučajno še bila(kaka tretjina jih je sicer potrgana), hoooruk in sem na drugi strani. Kmalu potem opazim spominsko ploščo planincu, ki se je tu ponesrečil. Nič kaj spodbudno.
Po krušljivem in izpostavljenem se nato bližam škrbinici med obema špicama, od tam pa se povzpnem proti naravnemu oknu. Že vstop v okno je nekoliko smotan, zajle so potrgane, izstop oz. spust pa zaradi tega še bolj. Poleg tega je vse skupaj močno krušljivo. Gruntam kam sestopiti in kam sploh iti. Kje se sploh nadaljuje pot?
Markacijo sicer vidim ampak kam potem?
Previdno stopam po drobirju in se oprimem prve nepotrgane zajle. Po njej se še malo spustim in končno za vogalom zagledam nadaljevanje police. Kar malo si oddahnem.
Izpostavljenost seveda niti za trenutek ne popušča, grušča je še vedno dosti, zajle so ali pa niso. Vmes so deli kjer je poličko že skoraj čisto spodjedlo ali pa so bili tam čez mostički, ki jih ni več. No, ampak sedaj gre lažje. Se pa vleče!
Šele sedaj razumem zakaj je na sedlu pisalo, da je do Cima Alta(Visoki vrh, višji vrh od obeh špic) še uro in petnajst minut ko pa je vrh praktično zraven. No in ko tako mislim, da je samo še vprašanje časa kdaj bo nevarnega dela konec, me po ovinku na desno preseneti mali plaz, kak meter, dva po dolžini poličke, a popolnoma zadosti, da je moja prva misel: "No, pa smo tam!"
Tuhtam kaj bi se dalo narediti, spodaj po grapici tvegano, zgoraj obplezati ni šans! Skoraj sem se že obrnil, ko vendar previdno stopim z eno nogo gor pa z drugo in potem(tokrat res dobesedno kot po jajcih!
) naredim dva tri korake in pridem na drugo stran. Polička se potem res kmalu konča in začne samo še malo izpostavljena pot. Da ni vsega še čisto konec poskrbi še nekaj zajl in pridem do križišča kjer si oddahnem.
Skratka, ta del poti je za 'dol past!'
Lahko tudi dobesedno!
Levo od križišča pelje pot na Planino v Dupljah(Malga Granuda) od koder se nadaljuje proti Lužnicam(Bagni di Lussnizza), malo pred planino pa se odcepi še pot do izhodišča v dolini Dunje, nekje 5 km pod Plan dei Spadovai. Zgoraj opisanemu nevarnemu delu poti, ki je pravzaprav povezava med obema špicama se torej lahko izognemo a v tem primeru bomo lahko z enim vzponom iz doline dosegli le eno od obeh(odvisno od kod pridemo).
Desno od križišča pa je še slabe četrt ure normalne potke do vrha. Na vrhu nimam kaj delati, razgledov ni, vpisne knjige tudi ne, kovinska škatla je bila odprta in prazna.
Najbolje torej da grem kar nazaj. Na križišču bi lahko sestopil nazaj v Dunjo a mi ni bilo do cca. 5 km trapanja po cesti poleg tega sem imel še namen obiskati sosednje Piparje in tako sem moral po polički nazaj. Sedaj sem vsaj vedel kaj me čaka. Čez plaz je šlo nekoliko lažje kot naprej grede pač pa je bilo malo bolj zoprno pri oknu, kjer sem pričakoval da bo šlo navzgor lažje pa se mi je zdelo da je bilo skoraj težje. Ko pridem skozi okno si oddahnem. Sedaj sem na konju! Čaka me samo še škrbinica med obema špicama, še malo izpostavljenosti, polomljen mostiček in ko sem spet pri tunelu si zares oddahnem.
Z lučjo in čelado(dobro da sem jo imel kajti strop je res nizek in neraven in brez nje bi kasiral ornk udarec v glavo) je to le še formalnost.
Ko pridem ven se tik pred bivakom še usmerim po kake 5. minutnem nemarkiranem vzponu na nižjo od obeh špic(Vrh nad Cijanerico). Po spustu, v bivaku pomalicam, se vpišem v knjigo potem pa nazaj. Pihalo je, na škrbini Cjanalot pa je celo malo začelo kapljati, poleg tega je bilo megleno, tako da sem že kar sklenil iti po isti poti 605 nazaj in pustiti Piparje za drugič. No, ko se iz sedla spustim na križišče s potjo 648 se je vsaj megla nekoliko razkadila in odločim se da vsaj naredim krog, torej dol po poti 648, ki pride na cesto slabe 2 km nad izhodiščem Plan dei Spadovai.
Ko tako hodim in prečim strma in izpostavljena pobočja pod Piparji pa pojenja tudi veter pa tudi kapljati je nehalo. Na sedelcu, na križišču torej sledi logični sklep: še na Piparje!
(Monte Piper, pot 649) Od tod je kako slabo uro hoda do vrha(ne vem točno kateri je to: Srednji Pipar, Visoki Pipar,...). Nekje na dveh tretjinah, tik pred prihodom pod greben od koder je do vrha še kake 15 minut, je pot odnesel plaz. Ni nič izpostavljenega, normalna pot navzgor po travnatem pobočju a ker je odneslo tudi markacije je orientacija(še posebej v megli) malo težavnejša a se z malo smisla za orientacijo hitro najde pot naprej(na desni strani gledajoč naprej proti vrhu). Po poti pod grebenom zopet opazim propadajoče vojaške objekte, pridem tik pod vrh(kjer stoji mali kipec Marije iz Medžugorja), od tam pa v par minutah(tu je pot malo bolj zoprna in izpostavljena, sicer pa od križišča na sedelcu popolnoma normalna brez posebnosti) pridem na vrh. Naprej proti Poldašnji špici je pot zaprta na kar opozarja znak! Na vrhu je majhen lesen križ. Ker spet nimam kaj videti, se ne zadržujem predolgo.
Nazaj grede opazim v eni od ruševin kamniti blok z nekimi izrezljanimi nabožnimi motivi, skratka nekaj kar bi lahko bilo podobno oltarju. Objekt je bil verjetno kaka vojaška kapelica. Nato se spustim nazaj na križišče na sedelcu. Tam nadaljujem naprej po poti 648, ki preči nekaj krušljivih grap, vse do ceste malo pod Rudnim vrhom(Somdogna). Od tam je po cesti do Plan dei Spadovai resda kake 2 km, ker pa poteka večji del po serpentinah se jih da lepo sekati in pot občutno skrajšati.
Potem se zapeljem z avtom do Tablje na pir, sladoleda pa v tamkajšnji slaščičarni ni bilo več zato sem se moral ustaviti še v Trbižu.