Rabeljske špice

Lepo Ko boš šou naslednjič, pokliči ...

Tudi jaz se strinjam, da se tej trentarski dvojki še lahko doda kakšna težavnostna stopnja, saj je plezanje ponekod kar zračno in težavno. Ko sem recimo plezal Stanetovo zajedo na Raduho, ki je ocenjena z IV-, se mi je zdela lažja kot pa ta trentarska II.

Res je težko primerjati trentarsko dvojko ali trojko s težavnostjo v Raduhi, ker je to čisto drugi svet. Še posebej, ker je tam skoraj vedno kombinacija skal in trav in po možnosti še kač.

Dve je dve. Brez nadaljnega filozofiranja

Nikoli ni bil moj namen filozofiranje, podal sem samo svoje osebno mnenje.

Čestitam, Andrej! Je okno dovolj široko za prehod?

Če misliš tisto luknjo po zagozdenim balvanom v kaminu, kjer sta vidva nameravala, potem ne...mogoče na pol prazen nahrbtnik in kako anoreksično dete...

http://tomazsarc.blogspot.com/2014/10/rabeljske-spice-31102014.html

Brez Paz-a,Tomaž?

Na poti do koče, ki je omenjena v potopisu so se našla rdeča ženska očala. Če se najde kdo, ki jih pogreša naj sporoči, da mu točno razložim kam smo jih zataknili.

Smo trije šli pogledat pristop na Rabeljske špice na najvišji vrh. Vreme nam je služlo skoraj do konca ture (par kapelj), skala suha, strmo plezanje v pomoč nam je blo ruševje. Vzpon od koče na vrh in nazaj po isti poti. Luštno brezpotje nad kočo.

Po neuspelem dostopu daljnega 2010 so Rabeljske špice vedno nekako šle mimo mene . Lepe in izzivalne so me velikokrat spremljale z bližnjih vrhov in tokratna sobota je bila končno namenjena njim .

Do koče Capana Cinque Punte smo prišli po poti 520, prehodni brez težav. Od tod naprej proti Rabeljskim špicam vodi neoznačena, delno uhojena pot, ki se višje drži izrazite desne grape. Vstop v smer proti najvišjem vrhu je na desni strani grape, malo pod njenim zaključkom. Možica na tem mestu zlahka spregledaš.

Nadaljevanje je že večkrat opisano. Ravno z rokami v žepu tu ne bo šlo. Začetni del vzpona je najtežji, najbolj strm in najbolj izpostavljen. Naprej je vse lažje. Prehodi so bogato omožiceni, rušje v veliko pomoč pri vzponu, še bolj pri sestopu. Najvišji vrh je imeniten razglednik, ravno tako sosednji, ki je z malo iznajdljivosti omogočen tudi nam, šodrovcem. Ta je bolj osamljen, v vpisni knjigi je komaj kak vpis na leto.

Sestop je za odtenek zahtevnejši od vzpona. Dovolj velika doza previdnosti in prisrčno objemanje ruševja reši vse probleme . V najtežjem delu sta tudi dva klina za varovanje.

Od koče smo spet pohodili pot 520, tokrat njeno nadaljevanje proti sedlu Stožje, vmes prečili Monte Sciober in se od sedla spustili proti Remšendolu. Pot 511 se v spodnjem delu med skalovjem malce izgublja, njeno nadaljevanje pa se skriva na desni strani grape v gozdiču.

Vse skupaj je bila lepa krožna pot, ne predolga, ne prekratka, polna novih vtisov. Za povrh so nam jurčki kar sami skakali v nahrbtnike .

Krasni vrhovi. Lepa tura.

Še lepša bi bila ta:
https://www.aocrnuce.si/prispevki.php?id=1513

Včeraj zlezli na PRIMO in SECONDO, torej prvo in drugo špico. Pot je v celoti kopna, brez posebnosti, ostalo so že tako ali tako predhoniki napisali.
Tako kot @Bagi smo se tudi mi vračali čez Šober.


Bolj podrobno pa TUKAJ