Zahomec - Monte Acomizza - Schonwipfel 1813 m

Bilo bi lahko zelo prijetno jesensko potepanje, če bi ne bilo snega, ampak saj sneg ni nič motil. Gore nad Ukvami so mi že kar precej poznane, manj tiste severno nad Žabnicami. Gotovo imajo ti kraji lepa slovenska imena, a žal vseh ne poznam. Iz Žabnic oz. (Rutte di Camporosso) se zapeljem še okoli 2 km in pol po dolini Bartolo (Val Bartolo), pri znaku, ki prepoveduje promet oz. na manjšem parkirišču pustim avto, nato pa peš po cesti skozi celotno dolino vse do sedla Bartolo, kjer prestopim v Avstrijo in se priključim na Karnijsko pot 403, po njej vseskozi po cesti, ki je nekaj časa celo plužena, potem pa ni nihče več hodil, snega je okoli 30-40 cm. Tako pridem na planino Achomitzer, za Ojstrnik bi bilo odločno predaleč, gor pa sem tudi že bil dvakrat, zato si nad planino ogledam bunkerje človeške norosti, potem se povzpnem na M. Acomizza-Schonwipfel-Sončni vrh, razgledi so kljub oblačnemu vremenu kar lepi, zatem sem sestopil po travantih južnih pobočjih na koto 1760, kjer tudi ni šlo brez podzemnih utrdb in se nekoliko nižje priključil na pot 508, ki pelje v Žabnice. Po tako lepi poti s tako krasnim razgledom na zahodne Julijce že dolgo nisem hodil, pri Gozdarski koči Cima Muli sem dohitel tri Italijane, malo sem posedel, zatem smo nekaj časa skupaj nadaljevali pot, vendar mi niso zaupali, ko sem zavil s kolovoza v levo in se napotil proti dolini Val Bartolo po nekdaj označeni poti, čeprav so bili tudi sami namenjeni tja. (več o tej poti bi verjetno vedel Alessio-je pa na novo proti dolini podaljšana gozdarska vlaka) Kakorkoli v slabih 45 minutah sem po še vedno dokaj dobri in z rdečimi pikami označeni poti prišel na cestole okoli 150 metrov pod parkiriščem pri manjšem mostu, nekoliko niže je nad cesto plezalna stena, nekoliko višje pa zavije označena pot 509 na sedlo Canton in naprej na Monte Goriane. Bil je en prav lep krog in treba ga bo ponoviti, ko ponovno ozelenijo macesni ali pa naslednjo jesen.