Na izhodišču v ovinku pri opuščeni kasarni Marta Laritti je dobrih 40 cm snega. Gaz proti Baiti Winkel je narejena.
Od Baite naprej je gaz zapihana, gor do macesnov je še nekaj suhega snega, višje večinoma povsem trda kloža, ponekod nekaj napihanca. Med balvani je treba kar malo počarati, da se najde prehod. Pobočja pod Clampilom so večinoma trda, potrebna je previdnost, srenači dobro opravijo delo.
Zadnjo grapco greva seveda peš, s pomočjo cepina, koristiva stare stopinje. Zgoraj na škrbini se Rafko odloči še za vzpon na vrh "stolpa" Torre Clampil. Jaz se v tem času pripravim na smučanje. Snega v grapi je malo, smučanje otežkočeno, spodnji del je seveda širši in lahko se zavija. Glede na količino snega sploh ni tako slaba smuka, še najlepše, ko se pričnejo macesni.
Z nekaj vmesne hoje (8 minut) prismučava do avta. Mraz, kaj pa je to, če bi občasno ne zapihalo, bi nama bilo še vroče.
Zaključila sva seveda na prelazu Mokrine v restavraciji Da Livio ob dobrem kuhančku.
So zelo prijazni, vsak bo tam dobrodošel
.