Dolina reke Glinščice - Val Rosandra

V nedeljo smo se odločili, da gremo tud mal plezat v Dolino Glinščice.
Ko smo prispeli je močno pihalo, a to nas ni prepričalo, da bi naš cilj opustili.
Dobro smo se oblekli, opremili in se odpravili po cesti navzdol, potem pa se usmerili desno navzgor, kjer je bil štart plezanja.
Poleg nas sta bila odlična voditelja, ki sta nas prikazala osnove plezanja, nas vodila tri ure, občutek stika s skalo je nepopisno lep.
Bili smo mega družba, navdušeni in odločeni, da bomo to še večkrat počeli

Stik s skalo - pa ste se skoz za zajlo vlekli ali viseli na štriku???

Eno in drugo, vsega po malo, mal za vajo

Lepo

Hvala @klin, pohvala deluje vzpodbujajoče

@zvončica

krasno, lepo . . . naslednjič pa še malo peš gori doli naokoli . . . Glinščica je res čarobna

@turbo, se strinjam s teboj, povedali so mi, da je res lepa, ampak vrnili se bomo, to definitivno

zvončnica: a je težko najti začetek te ferate?

@gric, imaš zasebno sporočilo

pridni pridni, le tako naprej

Na Pepelnično sredo se nas je 44 planincev ter planink PD Velenje, udeležilo prečudovitega pohoda po dolini reke Glinščice. Pot nas je vodila do Kozine, mimo mejnega prehoda Krvavi potok ter nato do izhodišča v vasi San Lorenzo (Jezero), 6 km pred Trstom. Več pa v opisu.

Opis poti:

Dolina Glinščice (Val Rosandra)–naravni rezervat v zaledju Trsta.

Z avtobusom smo potovali do Kozine in nato preko bivšega mejnega prehoda Krvavi potok v smeri Trsta. Na pot v dolino Glinščice smo krenili iz vasi San Lorenzo (Jezero) in se po stezici spustili na kraški rob. Po vršnem delu ostenja doline Glinščice smo hodili kar nekaj časa. Kanjon reže kraško planoto povprečno 300 metrov v globino. Razgled se odpira vse do morja, ter na strmi in globoki usek v Kraški rob, ki ga je urezala rečica Glinščica, ki izvira na slovenski strani v vasi Klanec pri Kozini (imenuje se tudi Sv. Peter na Modrasu). Na poti prijateljstva, ki pa je mi nismo v celoti prehodili sta na slovenski strani še vasici Beka in Ocizla. Pod Ocizlo in Beko je več aktivnih jam in ponorov, ki tvorijo pomemben jamski sistem. Naša pot nas je z ostenja kanjona pripeljala na traso nekdanje proge Hrpelje–Kozina-Trst, ki smo jo prečili in se še nekoliko spustili do vasi Botač (Botazzo), kjer se je naša pot priključila k že omenjeni poti prijateljstva. Tu se začenja narodni park Dolina Glinščice (Val Rosandra), velik 503 hektarje, ki je kraljestvo skalnih sten in spodmolov, burje, ruja in šipka. V Botaču smo imeli počitek za malico iz lastnega nahrbtnika, planinska postojanka oz. manjši bife ni vedno odprt. Pot smo nadaljevali po levi strani reke Glinščice, kjer se nam je kmalu odprl pogled na slap, ki z višine 36 m pada v globok tolmun. Ob poti so tudi ostanki rimskega vodovoda. Zatem smo se podali levo navzgor do gotske cerkvice Sv. Marije in razvalin gradu Robida, ki so se skrile v ruj in robidovje. Oba kulturna spomenika sta iz 15. stoletja. K cerkvici so nekoč hodili slovenski romarji, grad pa je bil del obrambnega sistema istrske grofije. Po drugi svetovni vojni so z najbolj strogo vseh mej, kar jih je bilo v tukajšnji zgodovini ti kraji zamrli, dolino so obiskovali le tržaški ljubitelji Krasa in plezalci. Po spustu od cerkvice in razvalin smo se v kraju Zgornji Konec (Bagnoli) zaustavili pri planinski koči REFUGIO MARIO PREMUDA na višini 85 m. V tem letnem času med tednom koča ni odprta, sicer pa je v koči možno popiti kavico, se odžejati ter tudi kaj toplega pojesti.
Dolina se od tu naprej širi na več koncev, proti morju pa se reka mimo kraja Boljunec (Bagnoli) in Aquilina (Žavlje), v žaveljskem zalivu izliva v Jadransko morje. Mi smo po krajšem postanku pot nadaljevali po levem bregu Glinščice, mimo koče, se vzpeli v breg ter se v slabi urici zmerne hoje po lepo speljani senčni poti v zavetju dreves in primorskega rastlinja vrnili v vas San Lorenzo, kjer smo naše potepanje po dolini Glinščice tudi zaključili. Vrnili smo se preko mejnega prehoda Lipica in skozi zaselek Lokev na Krasu ter vožnjo nadaljevali mimo Divače nazaj na avtocesto in proti domu.

Pozdravljen Hribovc88!
Čeprav sem domačin še nikoli nisem slišal, da se vas Klanec pri Kozini imenuje Sv. peter na Modrasu...In tudi, da je vas Lokev (ki jo smatramo za največjo vas v Sloveniji)s preko 350 hišnimi številkami zaselek, mi do sedaj ni bilo znano...

No vidiš, to je dokaz, da se ljudje celo življenje učimo

Vse v redu Hribovc88, pa se res ni potrebno narobe učiti...

Kaj pa je narobe

zaselek je verjetno res neposrečen izraz ... a drugo ime za klanec je pravilno

Pa dobr no, nism glih popisa delal kolk bajt je, ker smo se samo mimo peljali, je pa tud res, da sm vidu ene par bajt pa gostilno Muha, to je pa to, skratka burja pa kamen...

In pršut, ta pa je verjetno dober!

Kot bi rekli naši južni bratje: I bez njega se može

Ne ni dober, vsaj meni osebno ne

Marsikaj lepega je že napisanega o Glinščici. Res ponuja veliko, zdajle že pravo pomlad. Žal je vode malo, tako da je reka podobna mrestovini, slap pa je malo večji curek. Se je pa zato dalo najbrž hoditi tam, kjer sicer ne gre, po strugi. Danes sem bila tam že menda petič, pa vsakič malo drugače. Današnje izhodišče je bil Boljunec, uradno parkirišče je Kulturni dom F. Prešern, ki ga z lahkoto najdete. Boljunec je majhen kraj z majhnim jedrom. Peš nadaljujemo po ozki cesti proti Planinskemu domu, ki leži na najnižji nadomsrki višini v Alpah, menda.
Danes je bilo malce raziskovanja. Namesto po desni, označeni stezi smo malo za domom prečili reko in se podali po levi, neoznačeni stezi (v bistvu desni breg reke, geografsko gledano). Potka je lepo sledljiva, ves čas ob strugi, ko se zaradi soteske ne da, se dvigne nad njo, pa spet spusti. Dostop je mogoč skoraj do slapu, vendar naprej ne gre. Treba se je nekoliko vrniti, prečiti spet vodo in se nato strmo dvigniti do označene poti nad nami. Potka je lepo sledljiva, a na nekaterih mestih precej izpostavljena. Kot rečeno, pred slapom se dvignemo na markirano pot, potem pa se z nje spet spustimo do struge in tik nad slap. Če malo gledate okrog sebe, boste vse te stezice z lahkoto opazili. Nadaljujemo ob reki do vasi Botač, kjer o kaki gostilni ni sledu. Mimo bivše karavle se po desni strani dvignemo po široki poti do vasi Beka, od tam pa se potem malo s pomočjo nosa obrnemo proti izhodišču po vrhu grebena. Z malo sreče najdemo markirano pot, ki sicer vodi od Comiccijevega spomenika in si odmor privoščimo na razgledišču nad tržaškim zalivom. Potem nas pot dobesedno vrže nazaj v dolino, izstopimo ravno nad planiskim domom. Tudi v Glinščici so danes delali na veliko, čistili semti in drevje, delala pa je to civilna zaščita, vsaj po avtih sodeč je bilo tako.
Dan lep, znanilke pomladi že kukajo veselo na plan, skratka, če še niste bili, obilo možnosti za prijetno pohajkovanje ali pa feratanje ponuja ta dolina.