Murijeva planina pod Mlinarjevim sedlom - Na Križu (Kokrska Kočna) (po SZ grebenu na Kočno oz. vrh Na Križu)

Dostop do izhodišča:
Na Zgornjem Jezerskem zavijemo z glavne ceste na desno v dolino Makekova Kočna. Sledimo makadamski cesti in pri parkirišču ob starem smučišču nadaljujemo naravnost proti gozdu. Sledimo cesti do višine 1200 m, torej tik preden se cesta zravna in obvozi Mali vrh. Parkiramo v gozdu, kjer se levo v smeri nazaj odcepi kolovoz (pod Murijevo planino).
Opozorilo: ker je zaradi težavnosti najbolje sestopiti mimo Češke koče ali Suhadolnika, je potrebno razmisliti, kako bomo prišli nazaj do avta; najbolj pripravno je, če si pomagamo z drugim avtomobilom, ki ga prej pustimo na enem od omenjenih krajev.

Opis poti:
Po kolovozu se vzpnemo mimo Murijeve planine pod Mlinarjevim sedlom do lovske koče in od tam po markirani poti na Veliki vrh (1700 m), ki ga dosežemo v 1h in kjer se začne naš greben.

Od Velikega vrha se takoj držimo grebena, na katerem prvo uro sledimo nakazani in mestoma požagani grebenski trasi skozi precej veliko ruševje do sedla z macesnovim gajem. Od tod naprej najprej po levi strani grebena, potem pa večinoma po desni ali direktno po grebenu, kjer je prebijanje skozi ruševje najlažje. Po prvih strmih odsekih se greben prvič postavi pokonci, nad nami so precej lepe plošče, ki jih lahko preplezamo direktno ali pa se grebenu umaknemo levo v precej razbito grapo, ki zaradi izjemnega grušča in razmajanih skal spominja na stari kamnolom. Iz grape je najlažje levo po rdečem grušču in nad njim nazaj desno po sredini grape direktno nazaj na greben. Po njem gremo prek številnih ram - dokler nas obdaja ruševje, je večino prehodov po južni lažji strani, tudi ko prečimo precej zračne grebenski stolpe, enkrat samkrat je najlažje po severni strani po polički približno 5 m pod grebenom. Do sem lahko po ruševju samo za greben od Velikega vrha potrebujemo tudi 3h.
Ko pridemo do prvega izstopajočega grebenskega stolpa, opazimo na levi pod njim star klin, prečimo mimo njega do naslednjega grebenskega stolpa (III), ki pa ni tako izrazit, se je pa z njega precej sitno spuščati, spust po vrvi je najprimernejši (klin ni potreben, saj se vrv lahko napne okoli zoba malo pod vrhom stolpa). Iz škrbine začnemo s prvo večjo glavo v grebenu. Preplezamo jo cik-cak, najprej desno (na začetku sledimo nakazanim prehodom v strmih travah, nato kratki polički v desno in spet zajedi v levo, ki pa ji nikar ne sledimo do roba, saj je za njim precej grda plošča s svežim odlomom. 10 m pred vrhom spet prečimo v desno (zagruščena polička) in dosežemo vrh te glave (I). Z njega se spustimo nekaj metrov na JZ stran po jasnem žlebu kakih 5 m, da lahko pod ploščo prečimo po lepi polički in se nazaj vzpnemo do grebena, ki pa se mu nekaj metrov kasneje takoj umaknemo desno po travah navzdol.
Sledijo strme trave pri vzponu na naslednjo glavo, najprej pa v zajedi 2 m velika plošča, ki pa ima zelo lepe stope. Najlažje se ta travnat del prepleza kar z bajlo oz. cepinom, ki v strmih travah ponuja odlično oporo (sploh če je trava oz. zemlja mokra). Kot pri prejšnji glavi, tudi tukaj nekje na 2/3 prečimo desno do roba in po robu na vrh glave, kjer stojimo pred najtežjim delom (Oltarji).
Kljub temu, da večino opisov predlaga prečenje teh izpostavljenih stolpov direktno, je najlepši prehod nižje. Z glave se vrnemo nekaj metrov nižje in po travnati polički prečimo do travnate rame, na kateri se nam odpre prehod pod ploščami Oltarskih stolpov. Travnata greda ni pretirano strma, po njej pa se spustimo toliko, da opazimo pred nami lepo gredo, ki preide v polico (nad nami so ves čas izjemno lepe a gladke in navpične plošče stolpov). Tik preden se polica v steni konča, nas v kratki steni nad travnato polico pozdravi še klin. Desno od njega se čez ploščo pne izrazita poč - predvsem na njeni levi strani so zelo lepi oprimki, skala je kompaktna za razliko od večine preostalega dela grebena. Ob poči preplezamo teh nekaj metrov (III) do travnatega dna, v katerem se srečata grapa (levo) iz škrbine med zadnjim Oltarskim stolpom in naslednjo ramo ter greda z lahkim pečevjem (desno). Ob izhodu iz poči gremo najprej nekaj metrov levo (še en klin) nato prečimo po travah desno mimo manjšega spodmola v pečevje desno od nas (II). Na vrhu tega pečevja se levo navzgor odpre lahek prehod nazaj na greben (s čimer se izognemo vsem težavam na krušljivi žagi Oltarjev).
Nadaljujemo nekaj metrov pod grebenom, na katerega se vrnemo šele po zajedi levo od lepe poševne plošče. Ko greben spet postane preveč narezan, ga obidemo po levi strani, nad ali skozi kratko grapo, na katero kmalu spet pridemo do grebena, ki nam postreže še z zadnjo težavo: z navpično 8 m ploščo. Dva metra nad škrbino gre preko plošče v desno ostra polička, po robu katere lahko najdemo odlične oprimke za prečenje v desno do strme zajede (III, morda IV). Tik nad koncem prečke je na levem robu zajede še en star klin, nad njim pa nas čaka le še lažje pečevje. Sledimo grebenu do vrhnjih glav, čez katere pridemo do vrha Na križu (2484 m), ki je po starih navedbah prej Kokrska Kočna.

Z vrha sledimo grebenu do prve škrbine, od nje pa rahlo desno dol pod reber, okoli nje, potem pa po lahkem pečevju nekaj metrov višje prečimo po južnih pobočjih do izrazitega sedla z rdečkastim peskom in gruščem, preko katerega gremo na V stran (obrnjeno proti Grintovcu) in iz katerega se spustimo poševno levo dol proti grapi, kjer najdemo markirano pot na Kokrsko Kočno (v resnici Na križu).

Tu se za nadaljevanje odločimo glede na načrtovan spust, ki je odvisen od načina prevoza do avta na izhodišču. Če je to prek Suhadolnika, se spustimo mimo bivaka na Dolce in prek Taške. Če pa je to na Jezersko, je potrebno po zavarovani poti še do vrha Jezerske Kočne in po eni od zavarovanih poti mimo Češke koče.

Tura postreže z izjemnimi razgledi, na najtežjih mestih dovolj kompaktno in izjemno razčlenjeno skalo. Orientacijsko ni vedno trivialna, še posebej, če plezamo v megli, tako da ni nič čudnega, če je potreba kdaj nekaj metrov nazaj in po drugi strani. Zato je tudi možen velik razpon v času (ki je odvisen tudi od tega, na koliko mestih varujemo), vzpon lahko traja od 7 pa do 12 h. Pri varovanju prav pridejo zatiči in metulji, saj z njimi veliko hitreje napredujemo.

Priporočamo: podobni izleti