Koča na Pesku - Ribniška koča (mimo Lovrenških jezer)
Izhodišče: Koča na Pesku (1386 m)
| Širina/Dolžina: | 46,467°N 15,3441°E |
| |
Ime poti: mimo Lovrenških jezer
Čas hoje: 3 h 35 min
Zahtevnost: lahka označena pot
Višinska razlika: 121 m
Višinska razlika po poti: 500 m
Zemljevid: Pohorje 1:50.000
Priporočena oprema (poletje):
Priporočena oprema (zima): cepin, dereze
Ogledov: 21.105
 | 2 osebam je objava všeč |
Dostop do izhodišča:
a) Z avtoceste Ljubljana - Maribor se usmerimo na izvoz Slovenske Konjice ter z vožnjo nadaljujemo proti omenjenemu kraju. Iz Slovenskih Konjic nadaljujemo proti Zrečam, mi pa v nadaljevanju cesti sledimo v smeri Rogle. Ko prispemo na Roglo nadaljujemo po glavni cesti, katera se nekaj časa nadaljuje brez večjih sprememb višine, nato pa zavije v levo ter se postopoma prične spuščati. Omenjeni cesti sledimo do Koče na Pesku, kjer na parkirišču v bližini koče parkiramo.
b) Najprej se zapeljemo v Lovrenc na Pohorju (do sem s ceste Maribor - Dravograd), nato pa z vožnjo nadaljujemo proti Rogli in Koči na Pesku. V nadaljevanju makadamska cesta nas nato najprej pripelje do Mašin žage ter nato še do Koče na Pesku. Parkiramo na parkirišču ob Koči na Pesku.
Opis poti:
Od Koče na Pesku nadaljujemo po cesti v smeri Mašin Žage. Cesta se najprej spušča po dolinici med Roglo na levi in Peskom na desni, nato pa nas pripelje do Mašin Žage, kjer stoji manjše akumulacijsko jezero.
Nadaljujemo levo v smeri Lovrenških jezer in Ribniške koče, omenjeno jezero pa obidemo po levi strani. Na drugi strani jezera nas oznake za Lovrenška jezera in Šotno pot usmerijo desno, kjer gremo čez lesen mostiček. Nekaj 10 korakov nadaljujemo vzporedno s potočkom, nato pa gremo levo navzgor, kamor nas usmerjajo markacije. Pot naprej se postopoma prične nekoliko bolj vzpenjati, po približno 25 minutah vzpona pa dosežemo označeno razpotje, kjer se združimo s potjo z Rogle.
Nadaljujemo desno v smeri Lovrenških jezer (levo Rogla), kjer pot nadaljujemo z nekaj prečenja in krajšimi vzponi in spusti, nato pa se pričnemo vzpenjati po deloma tlakovani poti, kjer se vzpenjamo po lesenih mostnicah. Višje se pot položi in prispemo na razpotje, kjer gremo desno proti Lovrenškim jezerom (levo Ribniška koča in Rogla po zahodni poti).
Le nekaj 10 korakov naprej prispemo do razglednega stolpa, s katerega se nam odpre lep pogled proti planoti, kjer se nahajajo jezerca, od stolpa pa nadaljujemo po lesenih mostnicah, ki nas med ruševjem pripeljejo do jezerc.
Od jezerc se vrnemo do zadnjega razpotja ter nadaljujemo v smeri Ribniške koče in Rogle. Sledi nekaj minut spusta po lesenih mostnicah, nato pa gremo z označenega razpotja desno v smeri Lovrenca na Pohorju in Ribniške koče (levo Rogla po zahodni poti). Sledi prečenje pobočij pod planoto Lovrenških jezer, kjer pot preči nekaj potočkov, nato pa pobočje postane razgledno in prispemo do razpotja na Planinki.
Tu nadaljujemo naravnost (desno Lovrenc na Pohorju), pot pa nas vodi ob lepih razgledih na Pohorje ter Kamniško Savinjske Alpe in Karavanke v daljavi, na desno pa se nam odpre tudi lep pogled proti Golici / Koralpe. Sledi še nekaj minut spusta po prostranem travniku Planinke, nato pa pot preide v gozd in se nekoliko strmeje spusti. Nižje gremo še mimo urejena studenčka, za njim pa dosežemo preval Šiklarica, ki se nahaja na 1300 m nadmorske višine.
S prevala se postopoma pričnemo vzpenjati, na razpotjih pa sledimo markacijam. Nekoliko višje se v desno odcepi kratka pot (2 minuti) do znamenja ponesrečenima letalcema. Tudi v nadaljevanju se še vzpenjamo skozi gozd, višje pa se gozd prične redčiti in prispemo do naslednjega razpotja, ki se nahaja nekaj minut pod Jezerskim vrhom.
Tu gremo naravnost (desno Ribniško jezero 3 minute) in se vzpnemo do bližnjega Jezerskega vrha, s katerega se nam odpre lep razgled.
Z Jezerskega vrha nadaljujemo v smeri Ribniške koče ter se pričnemo spuščati po dobro uhojeni poti, s katere se nam odpirajo lepi razgledi. Nižje stopimo na makadamsko cesto, katero dosežemo na prevalu med Malim Črnim vrhom in Jezerskim vrhom, mi pa s potjo nadaljujemo po cesti, ki se nadaljuje proti severozahodu in se počasi vzpenja. Tej cesti nato sledimo do nekaj minut oddaljene Ribniške koče.
Izhodišče - Lovrenška jezera 1:30, Lovrenška jezera - Jezerski vrh 1:50, Jezerski vrh - Ribniška koča 15 minut.
Slike:
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
3839
40
41
42
43
44
45
46
47
48
49
50
51
52
53
54
55
56
57
58
59
60
61
62
63
64
65
66
67
68
69
70
71
72
73
74
75
76
77
78
79
80
81
82
83
Diskusija o izletu Koča na Pesku - Ribniška koča (mimo Lovrenških jezer)
|
| Gost5. 01. 2008 |
Pot je čudovita in poteka v objemo prostranih pohorskih gozdov. Tudi v snegu je pot lepo prehodna saj je večji del zratrakirana.
|
|
|
|
| andrej jerina27. 10. 2008 |
Priporočam, vzemite si čas in spoznajte lepote Pohorja! Pot je lahka in nenaporna, še posebna atrakcija so Lovrenška jezera in pa fantastični pogledi v obe dolini. LP Andrej
|
|
|
|
| MiR27. 10. 2008 |
To pot sem prehodila s prijateljicama poleti, ko so na Lovrenških jezerih cveteli lokvanji pri Ribniški koči pa arnika. Lovrenška z lokvanji se ena sam pesem. Me pa mika tudi pozimi, posebej še sedaj, ko je "gost" napisal, da je pot lepo prehodna tudi pozimi. Lep pozdrav vsem!
|
|
|
|
| triglavski27. 10. 2008 |
Kmalu bo leto, kar sem hodil tam okoli, sicer pa to skoraj domači kraji moje mladosti, seveda precej nižje doli v dravski dolini. Pa naj še slike govorijo.
|
|
|
|
| triglavski27. 10. 2008 |
S slikami seveda ne bo nič, ker jih tukaj ne morem naložiti, sem pozabil.
|
|
|
|
| kungočan29. 04. 2011 |
S skupino šestih pohodnikov smo se odpravili zjutraj iz Koče na Pesku, kjer smo prespali,proti Ribniški koči preko Lovrenških jezer.Deževalo je že ponoči in nas pralo skozi do Ribniške koče.Ogromno vode na poti in blata,mokri do kože kljub dobri obleki.Nameravali smo nadaljevati čez Kope do SlovenjGradca,a ni šlo,pa smo na Ribniški končali.Nadaljujemo drugič ko bo lepše vreme.
|
|
|
|
| slavkoo13. 09. 2013 |
Pred dnevi sva s kolegom prečila Pohorje, od Bolfenka do Slovenj Gradca. Prespala na Pesku. Do Ribbniške koče sijajna markacija, potem pa bolj tako tako, še posebej od Grmovškovega doma naprej do Slovenj Gradca. Površno, šlampasto...Sicer pa to peš pot cca 55 km priporočam, lepi razgledi, čudovita narava, nadvse prijazni oskrbniki...
|
|
|
|
| črna murka27. 09. 2014 |
Z možem prehodila Pohorje iz Mariborske koče do Slovenj Gradca. Razočarana nad Pohorjem. Mariborska koča zjutraj ob osmih zaprta. Ruška koča na Arehu ob devetih še vedno zaprta. Za štampiljko sva morala poklicati za nami so listek takoj odstranili, da jih ne bi kdo več motil. Ne moreš dobit nič za spit. Oznake na poti zelo slabe za pohodnike ki Pohorje prečijo prvič. V mokriščih sva se morala dvakrat vrnit na isto točko ker nikakor nisva našla markacije. Ribniška koča pa katastrofa. Za prijaznost še očitno niso slišali. Najprej jih na vratih slišiva, da imava ob sedmih zvečer srečo, da je sploh še odprto, ker bi že skoraj bilo zaklenjeno, da sva prepozna. Toplo hrano sva morala naročiti takoj, da se potem kuhinja pospravi in gredo zgodaj spat.  Pohvala pa oskrbnici na koči pod Kremžarjevem Vrhu. Tu pa zelo prijazni in ustrežljivi. Res razočarana nad Pohorjem. Verjetno ne bova več šla. Predvsem pa ne na Ribniško.
|
|
|
|
| nordkap27. 09. 2014 |
Škoda, ker jaz sem bil pred tremi tedni iz Mariborske do peska in nazaj, pa sem povsod naletel na odprta vrata in ni bilo problema ne za žigi ali kaj naročit. Glede markacij , no ne vem jaz se nisem izgubil, meni so bile dovolj postlane.
Res pa je, da vedno bolj opažam, da so koče same sebi namen in da se je stvar kar precej skomercializirala, prava gostilniška varianta, le malo kje je še zaslediti tisto pristnost in domačnost, ki se od planinskih koč pričakuje in so v preteklosti to že bile. Škoda.
Sicer pa jaz grem v planine zaradi sebe in če naletim na ne prav dobrodošlico , se obrnem in zahvalim, pa grem svojo pot naprej, mislim pa si svoje.
So pa svetle izjeme, kjer si res dobrodošel.
|
|
|
|
| malhar28. 09. 2014 |
črna murka, Pohorje ni krivo,je vedno lepo, samo srečo moraš met da so oskrbniki dobre volje. Ne bodi prezgodnja al prepozna,na Ribniški pa se probaj tud ti njim nasmejat, te kar drugače obrajtajo. Markacije? hja, na žalost moreš tud okol gledat, je kar dobro označeno, na mokriščih pa je tak ena sama pot. Ko boš boljše volje pa manj utrujena idi še enkrat, pa boš videla da je prav lepo
|
|
|
|
| malhar28. 09. 2014 |
nordkap, imaš prav, vsak si misli svoje, vreme je krivo
|
|
|
|
| Čeladarka19. 02. 2016 |
To pot sem prehodila dobre 14 dni nazaj. Odpravila sem se ravno potem, ko je namedlo okoli 20 cm snega. Pot sem seveda morala dobro pregazit, ker pred mano ni bilo nikogar tisti dan  in prav zato lahko brez zadržkov rečem, da je odlično markirana. Pravzaprav ima vsako četrto drevo markacijo, kar je idealno za take razmere. Hodila sem dobrih osem ur, od tega tri ure po temi. Pot je prijetna, vendar v zimskih razmerah sigurno ni primerna za vsakogar. Tudi Pohorske gričke je potrebno jemati z rešpektom. Iz izkušnje lahko svetujem le to, da je potrebna dobra vzdržljivost in orientacija, ter predvsem odlična kondicija  Po prehojeni zahtevni poti sem v Ribniški koči doživela "hladen tuš" (še sreča, da sem se odločila prespati v koči na Pesku). Oskrbnica mi je delovala izredno naveličana, kot da ji gorsko okolje sploh ne ustreza in bi rajši stregla v nekem lokalu nekje v mestu (temu primerna je bila tudi generična muzika, ki jo je spuščal njen prenosnik sredi velike jedilnice). Ampak to še nekako preživim. Zmotila me je predvsem nekvalitetna hrana, postrežba in visoka cena. Golaž je bil tako sintetično industrijski, da me je lahko presenetila samo njegova količina. Mesa je bilo v njem bolj za vzorec, in od tega vzorca celo nekaj zelo gumjastih kosov. Tudi kruh je bil v tem stilu, industrijsko rezana bela štruca. Skutin zavitek je bil še kar, čeprav ravno tako trgovinski. Še žganje je bilo najslabše kar lahko najdeš v prodajalni na polici.  Priznam, zaradi silne lakote sem pojedla skoraj vse, saj je bila za mano dolga pot in upam, da je to razumljivo Pa vendar, popolnoma so me razočarali. To sem dala vedeti tudi oskrbnici. Upam, da bodo strmeli k temu, da se njihov odnos do planincev popravi, ter da si s kvalitetnejšo hrano in postrežbo popravijo tudi splošen vtis. Koča je drugače na pogled zanimiva in zelo prostorna, ter poleg tega stoji na lepi, prijetni lokaciji, zato bi bilo škoda, da zaradi neprimernih lastnikov pride na slabo ime. 
|
|
|
Za objavo komentarja se morate prijaviti:
V kolikor še nimate uporabniškega imena se morate najprej
registrirati.